Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Fran Kocbek (1863-1930) in “Vodnik za Savinjske planine in najbližjo okolico«, pobudnik in zaščitnik pesniškega almanaha Kranjska čbelica, umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, pionir hortikulture in krajinarstva

Leta 1797 se je v Žirovnici rodil klasični filolog, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop. V študijskih letih v Ljubljani ter med službovanjem na Reki in v Lvovu se je razvil v najbolj izobraženega, literarno razgledanega ter filozofsko in estetsko izrazito sodobno usmerjenega Slovenca tedanje dobe. Obvladal je 19 jezikov ter preučeval grško in rimsko literaturo. Po literarnoestetskem nazoru je bil romantik, po svetovnem pa najbrž panteist. S svojimi idejami je vplival tudi na Prešerna. Bil je cenzor ter pobudnik in zaščitnik pesniškega almanaha Kranjska čbelica pred janzenisti in Kopitarjem. Leta 1833 je s svojim posegom v abecedno vojno zavrnil metelčico in vse druge konservativne jezikovne in literarne nazore nasprotnikov. Razvil je kulturnopolitični program, ki je namesto nabožnega slovstva za kmete terjal posvetno literaturo za izobraženstvo. Čeprav Matija Čop ni veliko pisal, je imel v razvoju slovenske kulture odločilno vlogo, zlasti zaradi odločne usmeritve k evropskim zgledom in vpliva na Prešerna.

Učitelj, organizator planinstva in publicist Fran Kocbek je poučeval v Žalcu in Gornjem Gradu. Leta 1893 je ustanovil Savinjsko podružnico Slovenskega planinskega društva in jo vodil trideset let. Organiziral je graditev planinskih postojank in poti, v “Planinski vestnik” pisal članke o planinskih kočah, novih poteh, podzemeljskih jamah, nesrečah v gorah in o botaniki. Že leta 1894 je izdal “Vodnik za Savinjske planine in najbližjo okolico”, v knjigi “Savinjske Alpe” pa je zbral bogato geografsko, turistično, zgodovinsko, botanično in etnografsko gradivo. Po njem so imenovali dom na Korošici. Fran Kocbek se je rodil leta 1863 na Ločkem Vrhu pri Lenartu v Slovenskih goricah.

Slikar in ilustrator Maksim Gaspari se je rodil leta 1883 v Selščku pri Cerknici. Študiral je na grafični šoli in umetnostni akademiji na Dunaju in je eden izmed ustanoviteljev umetniškega kluba Vesna. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je močno odmevala med ljudmi. Za Gasparijeva mladostna dela so značilni secesijska stilizacija, kontrastne barve in lirično razpoloženje, za poznejše obdobje pa plastične oblike, sočne barve in realistično dojemanje. V poznih delih so postale njegove poteze slikovitejše, toni pa bolj umirjeni. V olju, akvarelu in mešanih tehnikah je slikal folklorne motive, portrete in krajine. Maksim Gaspari se je posvečal tudi ilustriranju; likovno je opremil številne knjige, revije, pratike in koledarje, risal pa je tudi karikature.

26. januarja 1897 se je v Gabrovki pri Litiji rodil agronom in pisec Ciril Jeglič, ki velja za pionirja hortikulture in krajinarstva na Slovenskem. Po maturi v Ljubljani je nadaljeval študij na Dunaju in v Zagrebu Na začetku strokovne kariere je služboval na gradu Dornava pri Ptuju, pozneje je postal profesor na državni kmetijski šoli na Grmu, od leta 1928 pa je poučeval na srednji kmetijski šoli v Mariboru in vrtnarski šoli v Medlogu pri Celju. Preuredil je Arboretum Volčji Potok ter leta 1959 Alpski botanični vrt Julijana v Trenti, ki velja za naš prvi in edini alpski botanični vrt v naravnem okolju. Pomembne sledi je Ciril Jeglič zapustil tudi v Zagrebu,kjer je uspel na prvem razpisu za ureditev mestnih parkov. Tam je v drugi polovici tridesetih let preteklega stoletja uredil Park kralja Petra Krešimirja IV. Jeglič je tudi avtor ureditve jugozahodnega dela parka Maksimir in severnega dela Mirogoja. Za Zagreb in Hrvaško je Jeglič pomemben tudi po tem, da je leta 1932 ustanovil in vodil vrtnarsko šolo v Božjakovini pri Zagrebu, kjer je vzgojil prve generacijo hrvaških vrtnarskih mojstrov. Znane so tudi njegove urbanistično-hortikulturne ureditve na Brionih, v Beogradu, Skopju in Ohridu.