Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Nič več par – nepar, prihajajo boni za gorivo, »Kdo rojen prihodnjih bo meni verjel, da v letih nerodnih okrogle sem pel?«, naš prvi doktor indologije, mojster odrske in filmske igre

Prvi slovenski pesnik in časnikar Válentin Vodnik je obiskoval latinske šole, leta 1775 pa je stopil v frančiškanski red ter dobil redovno ime Marcelin. V obdobju Ilirskih provinc se je navduševal nad Francozi in njihovim priznavanjem naravnih pravic narodov; dosegel je uvedbo slovenščine kot učnega jezika v začetne in srednje šole na Kranjskem ter sestavil nekaj učbenikov. Ob koncu Provinc in po vrnitvi avstrijske oblasti je bil zaradi frankofilstva predčasno upokojen; oblasti sta motila predvsem njegova oda “Ilirija oživljena” in domnevno članstvo v prostozidarski loži. Od leta 1797 do leta 1800 je urejal in pisal v “Lublanske novice”, prvi slovenski časopis. Leta 1806 je izdal pesniško zbirko z naslovom “Pesmi za pokušino”. To je bila prva samostojna slovenska pesniška zbirka, s preprosto obliko in domačo snovjo pa je pritegnila celo najpreprostejše bralce in dokazala, da je mogoče tudi v slovenščini izpovedati pesniške misli. V pesmi Moj spomenik med drugim piše.
Kdo rojen prihodnjih / bo meni verjel, / da v letih nerodnih / okrogle sem pel? // Ne žvenka ne cvenka, / pa bati se nič, / živi se brez plenka / o petju ko tič. // Kar mat je učila, / me mika zapét, / kar starka zložila, / jo lično posnet. // Redila me Sava, / Ljubljansko poljé, / navdale Trigláva / me snéžne kopé. // Vršáca Parnása / zgolj svojega znam, / inakega glása / iz gosli ne dam.
Prvi slovenski pesnik, časnikar Válentin Vodnik, ki je bil tudi velik narodni buditelj, se je rodil leta 1758 v Zgornji Šiški, ki tedaj še ni bila del Ljubljane.

Literarni zgodovinar in orientalist Karel Glaser je po klasični gimnaziji v Mariboru na dunajski univerzi študiral staro grščino in latinščino – ter slavistiko. Poučeval je latinščino, grščino, nemščino, francoščino in slovenščino v Celju, na Ptuju in v Kranju. Povsod je deloval tudi kot domoljub, predvsem kot vodja čitalnic. Še posebno dejaven je bil v Trstu. S 36-imi leti je dobil študijski dopust in v Berlinu študiral indologijo ter postal prvi doktor te vede na Slovenskem. Ker ni dobil mesta na univerzah, se je vrnil k svojemu srednješolskemu delu v Trstu, kot indolog pa je objavljal številne prevode v slovenščino. Lotil se je tudi pisanja prve zaokrožene Zgodovine slovenskega slovstva. Obsežno delo, ki ga je Glaser napisal na 1300 straneh, je med letoma 1894 in 1900 izdala Slovenska matica.Zgodovina slovenskega slovstva je pri strokovni javnosti naletela na velik odpor. Kritiki so ji očitali vsebinske in metodološke pomanjkljivosti, vendar je ostala njegova prva Zgodovina slovenskega slovstva bogat priročnik podatkov za nova znanstvena raziskovanja. Literarni zgodovinar in orientalist Karel Glaser se je rodil 3. februarja 1845 v kraju Reka na Pohorju v današnji občini Hoče - Slivnica.

Leta 1933 se je v Mariboru rodil gledališki in filmski igralec Polde Bibič. Pred 60-imi leti je diplomiral na akademiji za igralsko umetnost in čez dve leti postal redni član ljubljanske Drame; v njej je bil zaposlen do upokojitve leta 1995. Posnetek. Čeprav mu dela iz svetovne dramske zakladnice niso bila tuja, je rad nastopal predvsem v odrskih postavitvah domačih dramskih del; med drugim je igral v Cankarjevih dramah Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapci, Za narodov blagor in Hlapec Jernej, Kreftovih Kranjskih komedijantih, Grumovem Dogodku v mestu Gogi, Strniševih Žabah, Zajčevem Vorancu in Jančarjevem Velikem briljantnem valčku. Širša slovenska javnost si ga je seveda zapomnila po filmskih vlogah. Bibič je debitiral leta 1955 v vojni drami Trenutki odločitve Františka Čapa. Najpomembnejše vloge je odigral v filmih Cvetje v jeseni, Vdovstvo Karoline Žašler, Dediščina, Moj ata, socialistični kulak, Poslednja postaja in Let mrtve ptice . Polde Bibič je bil profesor za dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, vrsto let pa tudi predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, leta 1985 Borštnikov prstan.

Na seji zborov jugoslovanske skupščine so pred 40-imi leti odpravili omejitve pri uporabi avtomobilov po tako imenovanih parnih in neparnih številkah na registrskih tablicah. Sistem par – nepar je bil izviren in po svoje kar tragikomičen poskus varčevanja z gorivom, na katerega so se ljudje odzvali na najrazličnejše načine. Ko so oktobra 1982 v Jugoslaviji uvedli bencinske bone je posameznim osebnim vozilom pripadalo štirideset litrov goriva na mesec, na trimesečje so jih delili na sedežih krajevnih skupnosti. Da so vozniki prišli do več bencina (bonov) so kupovali dodatna vozila, odslužene traktorje, motorne žage in druga registrirana prevozna sredstva.