Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Prvi slovenski roman in njegov britanski vzor, Klub slovenskih umetnikov Sava razstavlja na Dunaju, avtorica vrhunskih knjižnih ilustracij, Dolomitska izjava – začetek popolne prevlade Komunistične partije

Leta 1866 je Josip Jurčič v Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov v Celovcu začel objavljati svoje delo Deseti brat, ki velja za prvi slovenski roman. Jurčič ga je napisal po vzoru romana »Starinar« angleškega pisatelja Walterja Scotta in na pobudo Frana Levstika. V ozadju zgodbe je pisateljeva osebna izkušnja, saj je kot domači učitelj med študijem poučeval na gradu Kravjaku in se zaljubil v graščakovo hčer Johanno Ottovo. V romanu je pisal tudi o spominih na domače okolje, o vaških posebnežih, ljudskih zgodbah in dogodkih.
"Pripovedovavci imajo, kakor trdi že sloveči romanopisec Walter Scott, staro pravico, da svojo povest začnó v krčmi, to je v tistem shodišču vseh popotnih ljudí, v katerem se raznovrstni značaji naravnost in odkrito pokažejo drug drugemu poleg pregovora: V vinu je resnica. Da se torej tudi mi te pravice poprimemo, izvira iz tega, da menimo, da naše slovenske krčme in naši krčmarji, čeravno imajo po deželi veliko preprostejšo podobo, niso nič manj originalni kot staroangleški Scottovi."
Tako je za uvod v prvi slovenski roman Deseti brat zapisal Josip Jurčič.

Na današnji dan leta 1904 so v Meithkerjevi galeriji na Dunaju odprli razstavo Kluba slovenskih umetnikov “Sava”. Slikarji Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matija Jama in Matej Sternen ter kipar Franc Berneker so po zavrnitvi v domovini kot nacionalna slikarska skupina razstavljali na Dunaju v upanju, da bo uspeh na tujem domačo javnost prepričal o upravičenosti in pomenu slovenske umetnosti. Dunajska kritika je ob tej razstavi med drugim zapisala: “Nekaj nenavadnega je, s kako globokim občutkom je izraženo narodno v teh umetninah.”

Lidija Osterc, avtorica barvnih in črno-belih ilustracij, ki sodijo v sam vrh slovenske knjižne ilustracije v drugi polovici prejšnjega stoletja, je leta 1954 diplomirala na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani in nato končala še specialko za slikarstvo. Popolnoma se je posvetila ilustraciji in oblikovanju za otroke; razvila je izrazito oseben, poetičen in dekorativen slog, prilagojen literarni predlogi in hkrati otrokovi sposobnosti dojemanja. Med drugim je ilustrirala knjige Hišica iz kock, Desetnica, Torta na nebu in Abeceda ter oblikovala igrive in barvite literarno-vzgojne likovne stvaritve o domišljijski junakinji Bibi v petih knjigah. V 80-ih letih prejšnjega stoletja se je z značilnim slogovnim variiranjem približala karikaturi, sodelovala pa je tudi pri oblikovanju lutkovnih predstav. Za svoje delo je trikrat prejela Levstikovo nagrado, leta 1970 pa visoko mednarodno priznanje za celoten opus. Lidija Osterc se je rodila leta 1929 v Ljubljani.

Leta 1943 je bila na seji izvršnega odbora Osvobodilne fronte sprejeta izjava treh njenih ustanovnih skupin – Komunistične partije, Krščanskih socialistov in Sokolov, in sicer o krepitvi politične in organizacijske enotnosti gibanja. Podpisali so jo v Polhograjskih Dolomitih, zato je znana kot dolomitska izjava. Z njo je bila Osvobodilna fronta priznana kot edina vseljudska politična in narodna organizacija. Vse tri skupine so se odpovedale samostojnemu delovanju, Komunistični partiji pa je bila priznana vodilna vloga. Z Dolomitsko izjavo je v skladu z revolucionarno logiko, povzeto po sovjetskem vzorcu, prevzela vso oblast, monopol nad odporom proti nacifašizmu, in se otresla političnih tekmecev, predvsem Krščanskih socialistov. Doktorica Spomenka Hribar v knjigi Dolomitska izjava opisuje partijske zakulisne igre:
»Ta ›dvojna‹ igra komunistov se je začela že ob samem začetku narodnoosvobodilnega bojevanja, ko je partija sveto zatrjevala, da ji ne gre za oblast, ampak za osvoboditev slovenskega naroda izpod okupatorja, da naj se torej posamezne skupine nikar ne bojijo za svojo skupinsko avtonomijo, ker da je nihče ne ogroža in ne namerava ogrožati!«
Krščanski socialisti pod vodstvom Edvarda Kocbeka in Sokoli so s podpisom izsiljene izjave priznali vodilno vlogo Komunistične partije Slovenije na političnem in vojaškem področju ter se odpovedali samostojnemu političnemu organiziranju in delovanju do konca vojne in po njej.