Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Prvoaprilska iz leta 1931, “Naš jezik je slovenski, zato, če v cerkvi nucaš italijanskega, se sam sebe ponižaš”, od socialnega ekspresionizma k novi stvarnosti, 30 let samostojnega proračuna Republike Slovenije

Po splošnem prepričanju je 1. april dan, ko so potegavščine uradno dovoljene. Ponekod mu pravijo »dan norcev«, drugod dan šaljivcev ali lažnivcev. Razlag o tem, zakaj zbijanje šal prav na današnji dan, je seveda precej, res pa je, da zapovedanost tega početja na »prvi april« že dolgo poznajo v številnih okoljih sveta. Prvega aprila pred 90. leti se je v Mariborskem Večerniku Jutra pojavil članek s senzacionalno novico, da so pri rušenju rojstne hiše admirala Wilhelma Tegetthoffa odkrili njegovo sabljo in lončeno posodo, polno kartažanskih zlatnikov iz obdobja od 300 do 200 pred našim štetjem. Opis najdb je bil tako prepričljiv, da so že istega dne Mariborčani drli na Rotovški trg, kjer naj bi bili najdbi na ogled v izložbi slaščičarne. *Posnetek Pravi mariborski galerist in založnik Primož Premzl, ki je v knjigi o admiralu Tegetthofu razkril prvoaprilsko dogajanje leta 1931. Domislica pa se ni končala kot prvoaprilska potegavščina, prerasla je namreč v medijsko potegavščino svetovnih razsežnosti. Ljubljanski časnik Jugoslovan je 19. aprila 1931 poročal o veliki najdbi v Mariboru. Novico so povzeli še v zagrebških Novostih, nato pa tudi beograjski časopisi. Senzacija se je kmalu pojavila tudi v avstrijskih, francoskih, nemških in švicarskih časnikih. Avtor prvoaprilske potegavščine iz leta 1931 je bil profesor Adolf Schaup, dolgoletni profesor na učiteljiščih v Kopru in Gorici, ki se je leta 1919 z družino preselil v Maribor.

Duhovnik in beneški kulturni delavec don Paskval Gujon je bil kar šestdeset let župnik v najvišji beneškoslovenski vasi Matajur. Verjetno je bil edini, ki se leta 1933 ni ustrašil fašistične prepovedi uporabe slovenskega jezika v cerkvah in je vse verske obrede dosledno opravljal v slovenščini. “Naš jezik je slovenski. Zato, če v cerkvi nucaš italijanskega, se sam sebe ponižaš,” je učil. Med vojno je bil privrženec in organizator osvobodilnega gibanja. Po bitki med partizani in Nemci na Matajurju novembra leta 1943 je poskrbel za ranjene partizane in v zaledju svoje cerkve pokopal 38 padlih.
Gujon ni skrbel samo za versko oskrbo, ampak tudi za ohranitev slovenske kulture in jezika. Vodil je dva pevska zbora, napisal dve knjigi ter bil med ustanovitelji kulturno-verskega lista Dom; deloval je pač v prepričanju, da je duhovnikova dolžnost skrbeti ne samo za verske stvari, ampak tudi za druge potrebe ljudi. Paskval Gujon, se je rodil leta 1909 v Biarčah pri Landru v Benečiji. Italijanske oblasti so ga za sodelovanje pri odporniškem gibanju odlikovale z garibaldinsko zvezdo, Republika Slovenija pa ga je počastila z visokim državnim odlikovanjem za zasluge pri utrjevanju slovenske samozavesti.

Pesnik in pripovednik Tone Seliškar je sprva poučeval na meščanski šoli v Ljubljani, leta 1943 se je pridružil narodnoosvobodilni vojski in v njenih vrstah urejal različne časopise in glasila. Po vojni je bil novinar pri Slovenskem poročevalcu, glavni urednik Delavske enotnosti ter urednik Založbe Borec. Nekaj časa je živel tudi med slovenskimi izseljenci v Združenih državah Amerike. To je bilo odločilno za ustanovitev Slovenske izseljenske matice leta 1951 v Ljubljani. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bil Tone Seliškar kot pesnik izrazit predstavnik socialnega ekspresionizma, pozneje pa se je preusmeril k novi stvarnosti, čeprav je tematsko ostal pri prikazovanju socialnih težav delavcev. Med njegova največja pripovedna dela sodijo naturalistični roman iz meščanskega življenja v obdobju prve svetovne vojne “Nasedli brod”, roman o ljubljanskem predmestju “Tržaška cesta” in mladinska proza. Z deli, kot so “Posadka brez ladje”, “Bratovščina Sinjega galeba”, “Rudi” in drugimi, sodi med naše najuspešnejše mladinske pisatelje. Tone Seliškar, ki je pred 75. leti prejel Prešernovo nagrado, se je rodil leta 1900 v Ljubljani.

1. aprila leta 1991 je slovenska skupščina na seji vseh treh zborov sprejela proračun. To je bil prvi v celoti samostojen proračun, saj je bila v njem, kar zadeva financiranje federacije, predlagana samo kotizacija, ki pa je bila za dve tretjini manjša, kot je predvideval zvezni proračun.