Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Filip in Peter Miklavec – prva pisatelja in prevajalca s Pohorja, cestnoprometni predpisi cesarice Marije Terezije, nastajanje slovenske ženske meščanske povesti in romana, državni prvak v dopisnem šahu

V 18. stoletju je skozi naše kraje vodilo več glavnih cest. Najpomembnejša je bila povezava Dunaj–Trst. Skozi Ljubelj, Podkoren in Jezersko je bilo mogoče priti na Koroško, prav tako pomembna pa je bila tudi cesta proti Zagrebu in Karlovcu. Vse so se stekale v Ljubljano, od tam pa je bila glavna povezava speljana proti Trstu z odcepoma proti Reki in Gorici. Okoliške kraje so z glavno cesto povezovale ceste nižjih kategorij. Da bi bila vožnja primerna in čim manj nevarna, je cesarica Marija Terezija na današnji dan leta 1776 izdala posebne predpise. Ti so voznikom prepovedovali nepravilno zaviranje z verigami, vozove s preozkimi platišči, pozimi pa s preozkimi sanicami na saneh, in privezovanje več voz drugega za drugim. Pozneje so določili še dovoljeno širino koles in opremo vozov, verige je bilo dovoljeno uporabljati le ob hudi poledici, različne ograje in ograde so morale biti od ceste oddaljene vsaj tri čevlje (približno meter), smeti in drugo nesnago pa je bilo prepovedano metati na cesto in v obcestne jarke. Tudi odtokov teh jarkov ni smel nihče mašiti – to se je namreč pogosto dogajalo ob oranju in krčenju travnikov. Predpisi so še zahtevali, da morajo biti na novo zgrajene hiše oddaljene od ceste najmanj dva sežnja (slabe štiri metre), sicer jih je imela vojska pravico podreti. A ker so bili cesaričini predpisi leta 1843 vnovič objavljeni, je jasno, da jih ljudje kljub strogim kaznim niso preveč upoštevali.

Pisateljica in pesnica Pavlina Pajk se je rodila leta 1854 v Pavíi v Italiji. Obiskovala je uršulinsko samostansko šolo v Gorici in potem več kot dvajset let preživela v Gradcu, Brnu in na Dunaju. Prve pesmi je objavila v mariborski reviji “Zôra”, leta 1878 pa je izdala samostojno zbirko. Pavlina Pajk je napisala tudi šest romanov ter po osem novel in povesti; s takim opusom se takrat ni mogel primerjati opus nobene druge slovenske avtorice. Njene pripovedi so polne občutkov in sentimentalnega premišljevanja o življenju. V središču je ženska s svojo plemenitostjo, vztrajnostjo, pogumom in zlasti ljubeznijo; zakon iz ljubezni je navajala kot največjo vrednoto. Njene povesti in romani so nastajali pod vplivom nemške družinske povesti in slovenski kritiki so do njih zavzeli odklonilno stališče. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je priznal njen pisateljski dar, ki bi se ob razumnem mentorju lahko lepo razvil. France Koblar je pravično presodil pomanjkljivosti in odlike njenega pisanja in priznava: »Kot zastopnica družinske in zlasti ženske povesti si je s svojo vztrajnostjo in precejšnjo oblikovalno močjo utrdila svojevrstno mesto v našem slovstvu.« Pavlina Pajk je veliko prispevala k nastajanju slovenske ženske meščanske povesti in romana.

9. aprila 1863 se je na Órlici pri Ribnici na Pohorju rodil gospodarski in ljudski pisec Filip Miklavc Pohorski. Bil je kmečki sin brez možnosti, da bi dosegel izobrazbo, ki bi presegala tedaj osnovno, vendar je s samoizobraževanjem in študijem češkega jezika ter književnosti dosegel visoko raven razgledanosti. Prevajal je gospodarske prispevke iz češčine, zbiral narodopisno gradivo, se preizkusil v leposlovju in napisal dve izvirni pohorski povesti – »Kamenar« ter »Roža in trn«. Še več je dosegel njegov mlajši brat Peter Miklavc – Podravski, ki je leta 1884 prvi na Slovenskem prevedel povest »Za kruhom« poljskega pisatelja Henrika Sienkiewicza ter aktivno govoril in bral v vseh slovanskih jezikih. Žal zaradi pomanjkanja znanja prevodi niso naleteli na dober odmev v tedanji slovenski strokovni javnosti, pa vendar brata Miklavc z Orlice pri Ribnici na Pohorju veljata za prva pohorska pisatelja.

Novinar in šahist Franček Brglez se je rodil pred 99-imi leti v Čádramu pri Oplotnici. Med drugo svetovno vojno se je vključil v Osvobodilno fronto, po njej pa se je kot novinar zaposlil na Radiu Ljubljana, bil vrsto let urednik v informativnem programu, pozneje pa je delal kot lektor, prevajalec in urednik pri časopisu Komunist. Dolga leta je bil tudi organizacijski sekretar Šahovske zveze Slovenije, deset let podpredsednik Svetovne dopisne šahovske organizacije in mednarodni sodnik. Za dopisni šah se je odločil v začetku 50-ih let prejšnjega stoletja. Po prvih izkušnjah doma se je vključil v mednarodna tekmovanja in dosegel največje uspehe. Leta 1970 je zmagal na 4. evropskem prvenstvu in osvojil naslov mednarodnega mojstra, pet let pozneje pa je postal velemojster. Z jugoslovansko reprezentanco je nastopil na 58-ih mednarodnih turnirjih, bil kapetan slovenske ekipe ter cenjen šahovski poročevalec. Franček Brglez je bil tudi prvi državni prvak samostojne slovenske države v dopisnem šahu. Za delo v Svetovni dopisni šahovski organizaciji je prejel zlato medaljo.