Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Ludvik Vrečič (1900-1945) prvi prekmurski akademsko izobraženi slikar, ko se je Bled prvič pojavil v zgodovinskih virih, spodbuda razvoju knjižničarstva, tržaški pravnik in dramatik – ptujski župan

10. aprila leta 1004 je kancler Egilbert overovil listino, s katero je nemški kralj in rimski cesar Henrik II. podaril briksenški škofiji s sedežem na južnem Tirolskem posestvo Bled. S to darovnico je bil Bled prvič zapisan v zgodovinskih virih, v štiri leta mlajši listini pa je prvič omenjen tudi blejski grad, ki tako sodi med najstarejše v virih imenovane gradove na slovenskih tleh. O njegovi velikosti sicer ni bilo podatkov, a gotovo je bil dosti skromnejši kot današnji.

Literarni zgodovinar, prevajalec, bibliotekar in leksikograf Joža Glonar je po študiju slavistike in klasične filologije ter po doktoratu leta 1911 služboval v univerzitetni knjižnici v Gradcu, od leta 1919 pa v Ljubljani in je pospešil razvoj bibliotekarstva pri nas. Napisal je več kot 150 razprav, ocen, poročil in člankov ter v njih temperamentno uveljavljal svoje estetske in literarnokritične poglede na slovensko slovstvo in kulturo. Med drugim je bil urednik Cankarjevega zbornika in Ljubljanskega zvona ter eden izmed piscev Slovenskega bibliografskega leksikona. Bil je izjemno izobražen, saj je znal 14 jezikov. Veliko je prevajal, zlasti iz slovanskih jezikov ter v nemščino. Joža Glonar se je rodil v Zgornji Kóreni na jugozahodnem obrobju Slovenskih goric.

Leta 1886 se je v Trstu rodil dramatik, pesnik, pisatelj in politik Alojzij Remec. Najprej je tri leta študiral teologijo, nato pa se je posvetil pravnemu študiju. Leta 1927 se je z družino preselil na Ptuj, delal kot odvetnik in bil leta 1935 imenovan za župana Ptuja; tem mestu je ostal do okupacije leta 1941. Tedaj so ga nacisti poslali najprej v zbirno taborišče Borl, od tam v Rajhenburg, nato pa je z družino odšel v izgnanstvo v Srbijo. Alojzij Remec je v zgodnjem obdobju pisal po večini realistične ljudske igre z didaktično in narodnoprebudno noto, pozneje pa tudi zgodovinske povesti. Poezijo je začel objavljati leta 1903 v reviji Dom in svet. Njegovo najobsežnejše delo z naslovom Opustošene brajde je izšlo leta 1946 pri Mohorjevi družbi. V njem je prikazal podobo Ptuja in okolice tik pred začetkom druge svetovne vojne in prve dni nacistične okupacije.

Slikar Ludvik Vrečič velja za prvega prekmurskega akademsko izobraženega slikarja, ki je kakovostno zapolnil likovno vrzel prve polovice 20. stoletja in s svojim delom pomembno prispeval k širši slovenski likovni umetnosti med obema svetovnima vojnama. Diplomiral je na Visoki slikarski šoli v Budimpešti. Nekaj časa je učil na gimnaziji, nato pa je postal svobodni umetnik; leta 1928 je razstavljal tudi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Slikal je žanrske podobe in portrete kmečkih ljudi, polne temačne energije, ter krajine, v katerih je sprva sledil madžarskim slikarjem pod vplivom barbizonske šole, njegova poznejša dela pa so barvno ekspresivnejša. Ludvik Vrečič – rodil se je leta 1900 v Slakovcih v Prekmurju – je bil prvi slikar, ki je v slovensko umetnost pritegnil posebnosti prekmurskega sveta.