Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Dr. Janez Milčinski (1913-1993) izvedenec za sodno medicino, bolnišnica v Šempetru pri Gorici, o vzponih in padcih slovenskega meščanstva v 20. stoletju, italijanski kralj /začasno/ bogatejši za slovensko ozemlje

Zdravnik Franc Marušič je medicino študiral v Ljubljani, Pragi in Gradcu. Delal je v zdravstvenih ustanovah v več krajih na Goriškem, med vojno pa je vodil ilegalni ambulanti v Ozeljanu in Šempásu. Po vojni je ustanovil in do leta 1965 vodil okrožni higienski zavod v Novi Gorici. Bil je organizator zdravstva na Primorskem. Ukvarjal se je predvsem s preventivo. Franc Marušič je med drugim pripravil elaborat za zidavo bolnišnice v Šempetru pri Gorici, bil pa je tudi znan filatelist. Rodil pred 120 leti v Solkanu.

Zdravnik, specialist za sodno medicino in pravnik Janez Milčinski je užival izjemen ugled doma in na tujem. Med narodnoosvobodilnim bojem je deloval kot kirurg in organizator zdravstvene službe, po vojni pa je sodeloval pri ustanavljanju popolne medicinske fakultete v Ljubljani. Dvakrat je bil njen dekan. V letih od 1973 do 1976 je bil rektor ljubljanske univerze, pozneje pa predstojnik Inštituta za sodno medicino. Šestnajst let je bil tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Profesor Janez Milčinski je znanstveno in strokovno deloval tudi na področju medicinskega prava, prometne varnosti, splošne medicinske morfologije, medicinske etike ter deontologije. Svetovni ugled si je pridobil s posredovanjem v katastrofah z veliko žrtvami, kot so bili potresi, poplave ter železniške in letalske nesreče. O tem je napisal več kot 200 člankov in štiri knjige. **Posnetek** Za svoje delo je prejel številna visoka domača in tuja priznanja, leta 1998 pa mu je Mednarodno združenje humanistov posmrtno podelilo svoje najvišje priznanje “za vse, kar je storil za mir, človeštvo in v dobro ljudi”. Profesor Janez Milčinski se je rodil leta 1913 v Ljubljani.

Pisatelj in urednik Ivo Zorman je leta 1950 diplomiral na višji pedagoški šoli v Ljubljani. Najprej je delal v prosveti, v letih od 1965 do 1977 pa je bil urednik pri založbi Borec. Uveljavil se je kot pisec novel in romanov za odrasle in mladino, zlasti z vojno tematiko in družinskimi romani. Njegovo najobsežnejše delo je družinska kronika o vzponih in padcih slovenskega meščanstva v 20. stoletju, njegovi vlogi med drugo svetovno vojno, o spremembah po njej in iskanju nove podobe meščanstva v sodobnem svetu. Med Zormanova najuspešnejša dela sodijo romani Čez dvajset let bo vse drugače, Draga moja Iza, Stric Benjamin, Vonj po jeseni, Kdo bo meni prižigal sveče, Leto herojev in Kajnov rod, za njegovo najuspešnejše besedilo pa velja mladinska povest V sedemnajstem, ki je doživela več ponatisov. Pisal je tudi radijske igre. Leta 1969 je prejel Levstikovo nagrado. Ivo Zorman se je rodil leta 1926 v kraju Gora pri Komêndi.

3. maja pred 80 leti sta bili z ukazom italijanskega kralja Viktorija Emanuela drugega Ljubljana in Ljubljanska pokrajina priključeni kraljevini Italiji. Prebivalstvu so bili s statutom zagotovljeni etnična in kulturna avtonomija, sodelovanje pri upravi, dvojezičnost, moški pa so bili oproščeni vojaške obveznosti. Italijanski načrti o postopni asimilaciji domačega prebivalstva so spodleteli, saj so podcenjevali moč slovenske kulture. To je moral priznati tudi duče Mussolini; tako je med obiskom v Gorici poleti 1942 med drugim dejal: "Sprašujemo se, ali je bila naša politika modra. Lahko samo rečemo, da je bila naivna."