Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Sodišče slovenske narodne časti, arheolog in epigrafik s Ptuja, poveljnik sil vojaškega letalstva v času informbiroja, Beograd pred 30 leti priporoča: Slovenija naj zamrzne odločitev o osamosvojitvi

Arheolog in epigrafik Balduín Sária je pred 100 leti na Dunaju doktoriral iz prazgodovinske in klasične arheologije. Na ljubljanski univerzi je bil med prvimi, ki so si prizadevali za študij arheologije, in prvi, ki se je v Sloveniji ukvarjal z epigrafiko – torej s starimi antičnimi napisi – na evropski ravni. Vodil je pomembna izkopavanja v Sloveniji in Makedoniji ter pisal o vojaški zgodovini slovenskih krajev v rimski dobi, o poznoantičnih utrdbah in Emoni. Izdal je tudi nekaj temeljnih del o antični zgodovini Norika in Panonije s poudarkom na zdajšnjem slovenskem ozemlju. Balduin Saria se je rodil leta 1893 na Ptuju.

Letalski častnik Zdenko Ulepič je osnovno šolo in gimnazijo obiskoval v Kranju, nato pa vojaško akademijo v Beogradu, kjer je leta 1924 postal topniški podporočnik. Tri leta pozneje je vstopil v Jugoslovansko kraljevo vojno letalstvo, bil pozneje poveljnik bombniške eskadrilje v Novem Sadu in tik pred vojno poveljnik letalske izvidniške šole v Pančevu. Začetek druge svetovne vojne je dočakal v Sarajevu, kjer je prišel v vojno ujetništvo in pozneje v italijansko taborišče Gonars. Po razpadu Italije se je pridružil slovenskim partizanom in nato leta 1944 postal načelnik letalskega oddelka pri Vrhovnem štabu. V Caserti je sodeloval s Titom pri pogajanjih za zavezniško pomoč ter nato okoli 150 letalcev odpeljal na šolanje v Sovjetsko zvezo. Generalpolkovnik Zdenko Ulepič je bil od leta 1946 do 1962 poveljnik sil Jugoslovanskega vojaškega letalstva in protizračne obrambe, to je med drugim pomenilo najvišjo poveljniško dolžnost za varnost neba Jugoslavije v kritičnih časih neposredno po vojni in v času pritiskov Informbiroja. Letalski častnik Zdenko Ulepič se je rodil leta 1906 v Ljubljani.

Leta 1945 je začelo delovati sodišče slovenske narodne časti. Šlo je za posebno obliko sodstva, ki je izhajalo predvsem iz moralnih načel, kakršna so se izoblikovala med narodnoosvobodilnim bojem. Sodišče slovenske narodne časti je od 4. julija, ko so se začele javne razprave, do 24. avgusta 1945, ko je bilo odpravljeno, obravnavalo najmanj 3.852 oseb in jih 3.025 obsodilo. Kot ugotavlja zgodovinarka dr. Mateja Čoh Kladnik, sodelavka Študijskega centra za narodno spravo, so senati izrekli trajno izgubo narodne časti 171 obtoženim, na lahko prisilno delo so obsodili 889, na težko pa 346 oseb. **Posnetek** Popolno zaplembo premoženja so izrekli v 219 primerih, delno pa 133 obtoženim. Sodišče naj bi iz naroda, ki je dobro prestal vojno preizkušnjo, izločilo tiste, ki so ga v tem času osramotili.

Leta 1991 se je slovenska delegacija, v kateri so bili Milan Kučan, Janez Drnovšek in Lojze Peterle, v Beogradu pogovarjala s predsednikom zveznega izvršnega sveta Antejem Markovićem in zveznim sekretarjem za ljudsko obrambo generalom Veljkom Kadijevićem o razdružitvi in o odnosih Slovenije z Jugoslovansko ljudsko armado. Markovič je predlagal, da bi Slovenija svojo odločitev o osamosvojitvi zamrznila in sodelovala na pogajanjih za novo ureditev Jugoslavije, šele če ta pogajanja ne bi uspela, naj bi Slovenija svojo odločitev uresničila. Armada naj bi med tem časom prevzela nekakšno vlogo mirovnih sil, ki naj bi preprečevale mednacionalne konflikte. Slovenska delegacija v tak predlog ni privolila. Istega dne je Slovenska skupščina sprejela več osamosvojitvenih zakonov, ki naj bi začeli veljati na dan osamosvojitve, 25. junija.