Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Valentin Vodnik dobi spomenik, Stanko Vraz in »Narodne pesmi ilirske«, kardinal iz vasi ob Muri, pobudnica ustanovitve materinskega doma v Ljubljani

Na današnji dan leta 1810 se je v Ceróvcu pri Ljutomeru rodil pesnik Stanko Vraz, s pravim imenom Jakob Frass. Po gimnaziji v Mariboru je študiral filozofijo v Gradcu. Prve pesmi je poslal Kranjski čbelici, vendar jih zaradi slabo razumljive jezikovne mešanice niso objavili. Nato je začel sodelovati v “Zgodnji daníci” in se približal Gajevemu ilirstvu. Leta 1838 se je preselil v Zagreb ter pozabil na slovensko literaturo. Izdal je več zbirk v hrvaščini; bile so domoljubne in ljubezenske s sledovi evropske predromantike. Njegova edina slovenska objava so “Narodne pesmi ilirske”; to so bili zapisi slovenske ljudske poezije, po večini vzhodnoštajerske. Stranko Vraz je napisal tudi prvo slovensko knjigo v gajici.

Kardinal Jakob Missia je leta 1864 doktoriral iz teologije in filozofije, dvajset let pozneje je bil imenovan za ljubljanskega nadškofa in kmalu postal kardinal. Kot tajnik stalnega odbora avstrijskega episkopata je neposredno usmerjal cerkveno politiko v državi. Skrbel je za vzgojo duhovnikov v Ljubljani in Gorici ter pospeševal delovanje samostanov; na Slovenskem jih je v njegovem obdobju nastalo trinajst. Spodbujal je razne ljudske pobožnosti, duhovne vaje, bratovščine, posebej Marijine družbe, ter razvoj cerkvenega petja in glasbe. Zagovarjal je podreditev narodne ideje verski. Za slovenske narodnopolitične potrebe ni imel dovolj posluha, čeprav je materinščini priznaval vse pravice. Rodil se je leta 1838 v Hrastju-Móti pri Gornji Radgoni.

Našemu prvemu pesniku Valentinu Vodniku so leta 1899 v Ljubljani odkrili spomenik. Bronasti kip, delo kiparja Alojza Gangla, so postavili pred takratni licej. Tega so po potresu šest let pozneje podrli in prostor uredili kot Vodnikov trg. O postavitvi spomenika so razmišljali že dobra tri desetletja prej, vendar so številni na Kranjskem menili, da bi denarne prispevke za spomenik lahko koristneje porabili, na primer za podporo revnim šolarjem in študentom. Končno je stekla akcija in “Novice” so objavile:
“… Vodnikova podoba bo marsikomu srce mehčala in mu ljubezen do domovine navdihnila … Spomenik bo služil Vodniku v slavo, nam v korist, našim naslednikom v vzgled, Slovanom v ponos.”
Slovesnosti ob odkritju se je udeležilo nekaj tisoč ljudi iz vseh slovenskih pokrajin, prireditveni odbor pa je dobil kar 138 telegramov, med drugim tudi iz Francije, Bolgarije in Italije. Ko je slavnostni govornik, cesarsko-kraljevi gimnazijski ravnatelj Wiesthaler, odkril spomenik, so z gradu zagrmeli topovi, več kot dvestočlanski združeni pevski zbor pa je zapel slavnostno Ipavčevo in Funtkovo kantato z naslovom “Vodniku”. Tistega dne so izšle tudi Vodnikove “Pesmi” in njegova biografija.

Medicinska sestra Pavla Gruden se je rodila leta 1894 v Malih Laščah. Bila je ena prvih diplomantk šole za zaščitne sestre v Ljubljani. Izpopolnjevala se je na Dunaju, pozneje pa postala glavna sestra na otroški kliniki v Beogradu. Po drugi svetovni vojni se je vrnila v Slovenijo ter bila pobudnica ustanovitve “materinskega doma” v Ljubljani in njegova prva ravnateljica.