Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Josip Benko (1889-1945) prekmurski industrialec – žrtev povojnega nasilja, beneški gradbeni vpliv v Ljubljani, vodilni slovenski katoliški filozof svojega časa, kiparjev posluh za mediteransko okolje

Stavbenik Francesco Coconi, po rodu iz Furlanije, je iz Trevisa prišel v Ljubljano, kjer mu je gubernij leta 1823 priznal naslov stavbnega mojstra. V obdobju vsesplošnega diktata avstrijskega gradbenega uradništva je kot vodilni ljubljanski arhitekt predmarčne dobe pod beneškim vplivom obogatil Ljubljano s klasicizmom. To je videti na primer na zunanjščini Kapretzove hiše na Slovenski cesti nasproti Banke Slovenije, pročelju Mestnega muzeja ter spominskem stebru in vrtnem paviljonu v Dolu pri Ljubljani. Leta 1831 je Francesco Coconi prevzel delo pri zagrebški škofiji, leto zatem pa se je izgubila vsakršna sled za njim.

Leta 1868 se je v Poljanah nad Škofjo Loko rodil filozof in teolog Aleš Ušeničnik. Doktorata na obeh področjih je dosegel na Gregorijanski univerzi v Rimu. Bil je profesor filozofije na ljubljanskem bogoslovju in od leta 1919 na teološki fakulteti, leta 1922 pa je bil rektor ljubljanske univerze.
Večji del filozofske dejavnosti je Aleš Ušeničnik usmeril v polemiko z novoveško filozofijo, s Kantovo spoznavno teorijo, pozitivizmom in dialektičnim materializmom. Pri političnih vprašanjih je nastopal zlasti proti liberalizmu, ateizmu, ločitvi cerkve od države ter proti slabljenju vpliva Cerkve in religije. Aleš Ušeničnik je bil najuglednejši in vodilni slovenski katoliški filozof in teoretik svojega časa.

Leta 1889 se je v Tešanovcih rodil podjetnik Josip Benko, ki je med obema vojnama veljal za vodilnega prekmurskega industrialca, saj je bil lastnik sodobne tovarne mesnih izdelkov, ki je spodbudila razvoj živinoreje v Prekmurju. Iz nje se je pozneje razvila mesna industrija Pomurka. Ustanovil je kreditno zadrugo za trgovino in obrt in jo razvil v banko. Leta 1927 je bil izvoljen za župana Murske Sobote, leta 1930 za banskega svetnika, v letih od 1932 do 1935 pa je bil poslanec narodne skupščine v Beogradu. Po drugi svetovni vojni so mu nove oblasti zaplenile premoženje in ga na montiranem sodnem procesu zaradi domnevnega sodelovanja z okupatorjem obsodile na smrt in junija 1945 tudi usmrtile. Leta 1993 so obnovili sodni postopek, katerega rezultat je bila oprostilna sodba. Benko je bil žrtev revolucionarne prakse, ki jo je povojna oblast povzela po Stalinovem režimu v Sovjetski zvezi. Kriv je bil predvsem zato, ker je bil premožen in gospodarsko uspešen. V njegovi rojstni vasi so mu leta 2005 postavili spominsko znamenje.

Kipar Janez Lenassi je bil po študiju na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja sopobudnik mednarodnih kiparskih simpozijev v Seči pri Portorožu ter v Kostanjevici na Krki. Bil je tudi redni predavatelj na mednarodni poletni akademiji v Salzburgu. Lenassi je predstavnik abstraktnega kiparstva, pri čemer izstopa njegov posluh za simbiozo z značilnostmi mediteranskega okolja in izraznimi posebnostmi materiala. Predvsem v kamnu in betonu je ustvarjal malo plastiko ter spomeniško in javno plastiko. Posnetek** Med njegove pomembne spomeniške stvaritve sodijo spomeniki Edvardu Rusjanu v Novi Gorici, padlim borcem narodnoosvobodilne vojne v Ilirski Bistrici, slovenskim pomorščakom v Portorožu ter eno njegovih zadnjih del Slavolok samostojnosti, ki so ga odkrili ob 16. obletnici odhoda vojakov Jugoslovanske armade iz koprskega pristanišča in ob 50. obletnici Luke Koper ter vodnjaki v Portorožu, na ljubljanskih Žalah in na brionskem otoku Vanga. Ustvarjal je tudi arhitekturno plastiko (portal hotela Metropol v Portorožu) in se ukvarjal z gledališko scenografijo. Za svoje delo je Janez Lenassi – rodil se je leta 1927 v Opatiji − prejel nagrado Prešernovega sklada ter Jakopičevo in Sterijevo nagrado.