Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Strela morila na Donački gori, prostozidarji v Ljubljani, 150 let od zadnjega slovenskega tabora, Ivan Šumljak - oče Slovenske planinske poti

Poleti 1741 so nevihte z močnim dežjem, vetrom in točo pogosto ogrožale pridelek polj, sadovnjakov in vinogradov, zato se je 6. avgusta tistega leta pri molitvi za letino v cerkvi na Donački gori zbralo veliko romarjev, predvsem z Dravskega in Ptujskega polja ter iz Haloz. Želeli so se priporočiti zavetniku svetemu Donatu, naj obvaruje njihov trud. Sredi bogoslužja pa je v cerkev udarila strela. Umrlo je 59 ljudi. Pokopali so jih v današnjem Vidmu pri Ptuju, pri Svetem Juriju in v Žetalah. Popis nesrečnih romarjev je ohranjen v mrliških knjigah župnije Svetega Vida. To najbolj množično nesrečo zaradi udara strele na Slovenskem opisuje tudi vizitacijski zapisnik goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa. Po ohranjenem ljudskem izročilu se je zvon iz zvonika cerkve, ki jo je zadela strela, prikotalil po južnem pobočju Donačke gore vse do tam, kjer stoji sedanja cerkev svetega Donata.

Prostozidarstvo ali framasonstvo je svetovno gibanje, ki želi svoje privržence pripeljati do ideala plemenitega človeštva. Organizirano je v lože in velike lože. Člani se delijo na učence, pomočnike in mojstre. Prva velika loža je nastala leta 1717 v Londonu. Med francosko zasedbo so nastale prostozidarske lože tudi na zasedenem ozemlju habsburške monarhije v Trstu, Kopru, Poreču, Karlovcu, na Reki, v Zadru in 6. avgusta 1811 v Ljubljani kot loža prijateljev kralja rimskega in Napoleona. Njeni člani so se zbirali ob določenem času v stari ljubljanski reduti, ki je imela v shajališču vsa okna zazidana, razen majhne okrogle odprtine. V tem prostoru so imeli predavanja, pojedine in veselice. Po Napoleonovem porazu so se Avstrijci zelo trudili zatreti prostozidarske lože, vsakogar, za katerega so sumili, da je njen član, so preganjali. Ostanke opreme ljubljanske lože so leta 1815 uničili oziroma so njene listine in znake raznesli.

Prvi slovenski tabor, mogočna manifestacija prebujanja slovenske nacionalne zavesti, je bil 9. avgusta leta 1868 v Ljutomeru, zadnji pa na današnji dan leta 1871 v Zgornjih Buhljah pri Grabštajnu na Koroškem. Zaradi francosko-pruske vojne, pa tudi zaradi točk dnevnega reda na taborih, ki naj bi netile sovraštvo med narodi in povzročale nerede, je vlada kmalu zatem tabore prepovedala. Glavni govornik v Zgornjih Buhljah je bil Andrej Einspieler, katehet in profesor slovenščine na realki v Celovcu. Zavzemal se je za slovensko šolstvo na Koroškem in enakopravnost slovenskega jezika. Kot voditelj koroških Slovencev je že deset let prej zapisal: »Kdor ne dovoli narodu pouka v njegovem maternem jeziku, ubija ljudstvu omiko in je zlodejec človeštva.«

Leta 1899 se je v Žalcu rodil profesor Ivan Šumljak, eden najpomembnejših organizatorjev slovenskega planinstva v prejšnjem stoletju in pobudnik Slovenske planinske poti. Leta 1918 je z odliko končal študij na mariborskem učiteljišču. Poučeval je med drugim v Šoštanju in Mariboru, med vojno doživel izgnanstvo, leta 1945 pa postal ravnatelj učiteljišča v Mariboru. Po vojni je bil 20 let načelnik markacijskega odseka Planinskega društva Maribor Matica. Na zboru markacistov Slovenije je leta 1950 podal predlog za »Slovensko planinsko transverzalo št. 1« od Maribora do Kopra. *Posnetek Leta 1953 je bila pot, ki se začne ob vznožju Pohorja, v Radvanju pri Mariboru in konča v Ankaranu ob Jadranskem morju, tudi uradno odprta