Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Polemike glede razgaljene muze nad Prešernovo glavo, skrb za slovenske izseljence v Latinski Ameriki, eden pionirjev sodobne pridelave sadja pri nas, mirovna pogodba določila državno mejo

Strojnik, društveni delavec in publicist Ciril Jekovec je v Pragi diplomiral iz strojništva in zemljemerstva. Leta 1914 je odšel v Argentino in pri vojaškem geografskem inštitutu prevzel nadzor nad trasami železnic v provinci Santa Fé. Ko so jugoslovanski priseljenci leta 1915 ustanovili organizacijo »Jugoslovanska narodna odbrana«, je postal njen član in na območju svojega delovanja ustanovil več odsekov. Pozneje je v Buenos Airesu prevzel vodstvo »Centra Jadran za Južni Atlantik«, ki je usklajeval domoljubno delo v Argentini, Braziliji in Urugvaju. Urejal je glasilo »Jadran« in vanj pisal v slovenščini, hrvaščini in španščini. Po ustanovitvi jugoslovanskega generalnega konzulata je v letih od 1922 do 1925 vodil njegovo pisarno ter ustanovil časopis »Gospodarstvo«, ki je izhajal v slovenščini, hrvaščini in češčini. Načeloval je oddelku za patente in bil soustanovitelj podjetja za načrtovanje železobetonskih objektov. Po drugi svetovni vojni je v tedniku »Nova domovina« urejal stalni rubriki »Argentinske vesti« in »Pod lipo«. Ciril Jekovec se je rodil pred 140-imi leti v Ljubnem.

Sadjarski strokovnjak Franjo Lukman je leta 1924 diplomiral na visoki kmetijski šoli v Pragi. Najprej je služboval v Mariboru in Bukovu v Srbiji, v letih od 1933 do 1952 je bil svetovalec na ministrstvu za kmetijstvo v Beogradu in potem raziskovalec na Inštitutu za sadjarstvo v Mariboru. Prizadeval si je za modernizacijo jugoslovanskega sadjarstva ter organiziral in vodil plantažne nasade v Srbiji, Vojvodini, Makedoniji in na Kosovu. Objavil je več kot dvesto razprav ter nekaj knjig. Franjo Lukman se je rodil leta 1897 v Krčevini pri Ptuju.

Leta 1905 so v Ljubljani slovesno odkrili spomenik pesniku Francetu Prešernu. Lokacijo zanj je določil arhitekt Maks Fabiani, izdelal pa ga je kipar Ivan plemeniti Zajec. Vseslovensko akcijo zbiranja denarja za postavitev spomenika je začel ljubljanski župan Ivan Hribar. Že od razpisa natečaja naprej so se v slovenskem javnem življenju vrstile polemike o ceni in prostoru, kjer naj bi stal, po odkritju pa zaradi razgaljene muze nad Prešernovo glavo, ki je močno razburila predvsem katoliške kroge. Odkritja se je udeležilo približno 20.000 ljudi, med njimi tudi župani Zagreba, Beograda in Prage, z ljubljanskega gradu so se razlegale topovske salve, slavnostni govornik pa je bil pisatelj doktor Ivan Tavčar.

10. septembra 1919 je bila v kraju Saint-Germain, dobrih 19 kilometrov zahodno od središča Pariza, podpisana mirovna pogodba med zmagovalnimi silami antante in Republiko Avstrijo. Avstro-Ogrska je s to pogodbo nehala obstajati. Delno je na račun nekdanje avstrijske polovice nastala Češkoslovaška republika, Italija je dobila južno Tirolsko do Brennerja, kjer je živelo zvečine nemško prebivalstvo. Zaradi londonskega pakta je antanta hotela dati Italiji tudi pretežno južnoslovanske pokrajine nekdanje avstrijske monarhije. Za te dele se je začel hud diplomatski boj, sporazum pa je bil dosežen z rapalsko pogodbo leta 1920. Na konferenci so bile priznane nove države, med njimi tudi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Njena delegacija je pogodbo podpisala šele 27. novembra. Zamik je nastal zaradi tedaj še vedno ne povsem določene razmejitve na relaciji med Mariborom in Radgono. Nekoliko pozneje je bila zavrnjena zahteva po plebiscitu na tem območju in mesto Radgona na levem bregu Mure je bilo dodeljeno Avstriji. Besedilo mirovne pogodbe je bilo junija 1920 objavljeno v Uradnem listu Kraljevine SHS. Skrbništvo pogodbe je bilo zaupano Franciji, vendar pa so ob okupaciji leta 1940 nacisti originalne listine iz Pariza odpeljali v Berlin, kjer se je za njimi izgubila vsaka sled – domnevno so bile uničene.