Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Prva spominska plošča na Prešernovi rojstni hiši, herbarij z dva tisoč rastlinami, devet desetletij prvega zemljevida slovenskih narečij, kako je v spomin na izgnanstvo nastal »vlak bratstva in enotnosti«?

Ljubljanski botanični vrt je pod vodstvom Alfonza Paulina dosegel evropsko raven. Ko ga je pred 90. leti prenehal upravljati, je bilo v njem že več kot sedem tisoč različnih rastlin, med njimi skoraj vse, ki rastejo pri nas. Hkrati s sistematskim zbiranjem in gojenjem rastlin je več kot štiri desetletja nastajal tudi Paulinov herbarij, najpopolnejše tovrstno delo iz naših krajev, znano kot “Flora exiccata carniolica”; vsebuje podatke o dva tisoč rastlinah. Sam in ob pomoči sodelavcev je nabiral rastline najprej po Kranjskem in nato po vsej Sloveniji. Našel je več kot dvesto dotlej na Slovenskem še neugotovljenih vrst, precej pa jih ni bilo znanih tudi nikjer drugod in tako nosijo zdaj njegovo ime. To glavno Paulinovo delo je še dandanes temeljno za vsako študijo o rastlinstvu na slovenskem ozemlju. Alfonz Paulin se je rodil leta 1853 na graščini Turn pri Krškem.

Slovensko pisateljsko društvo je 14. septembra 1872 na rojstni hiši Franceta Prešerna v Vrbi na Gorenjskem vzidalo spominsko ploščo. To je bilo prvo spominsko znamenje, posvečeno našemu največjemu pesniku. Na slovesnosti se zbralo kakih šest tisoč Prešernovih častilcev, iz Ljubljane je na Gorenjsko peljal celo poseben vlak. Peli so kantato, ki jo je za to priložnost napisal Josip Stritar in uglasbil Benjamin Ipavec. Dodajmo še, da je bila to ena prvih izvedenih pobud Društva slovenskih pisateljev, ki je bilo ustanovljeno aprila 1872. Pobudo zanj je dal njegov poznejši prvi predsednik Davorin Trstenjak, doma iz Kraljevcev pri Svetem Juriju ob Ščavnici.

Leta 1890 se je v Ljubljani rodil jezikoslovec Fran Ramovš. Študij je začel na Dunaju in ga nadaljeval v Gradcu. Disertacijo o slovenskih odrazih praslovanskih polglasnikov je končal leta 1912 in bil dve leti pozneje promoviran za doktorja filozofije. Bil je med ustanovitelji ljubljanske univerze in eden njenih prvih rednih profesorjev, leta 1938 pa je sodeloval tudi pri ustanovitvi Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Kot jezikoslovec se je Fran Ramovš ukvarjal s historično slovnico slovenskega jezika, raziskoval narečja in v knjigi “Dialektološka karta slovenskega jezika” pred 90. leti (1931) objavil prvi znanstveno utemeljeni zemljevid slovenskih narečij. Razdelil jih je na sedem skupin s približno 40-imi narečji. Pri preučevanju slovenskega jezika je brez dvoma začel novo obdobje. S poglobljenimi deli, v katerih so inovativne, prepričljive in tekoče izpeljane rešitve, se je Fran Ramovš zapisal med najpomembnejše slovenske jezikoslovce.

Nacistični okupator so na zasedenem ozemlju koroške, Štajerske in Gorenjske nameraval uničiti slovenski narod kot etnično enoto. Tako je v nemškem raznarodovalnem programu imelo pomembno mesto tudi množično izganjanje Slovencev. Najprej so začeli izganjati predvsem izobražence ter narodno zavedne družine in posameznike. Največ so jih v živinskih železniških vagonih napotili v Bosno in Hercegovino, na Hrvaško in v Srbijo. Posnetek* Dodaja upokojeni zdravnik prof. dr. Elko Borko iz Maribora, ki je moral s sedmimi leti skupaj s svojo družino na prisilno pot v Srbijo. Ob 20. obletnici odhoda prvega vlaka z izgnanci iz Maribora v Srbijo, torej na današnji dan pred 60. leti (1961), je začel voziti tako imenovani »vlak bratstva in enotnosti«. Posebni vlak je vsako leto izmenično vozil slovenske izgnance iz obdobja druge svetovne vojne k srbskim družinam, člane srbskih družin, pri katerih so izgnanci živeli, pa v Slovenijo. Pozneje so se nekdanjim izseljencem pridružile tudi delegacije občin, ki so se pobratile s srbskimi občinami. Zadnji vlak bratstva in enotnosti je iz Slovenije odpeljal leta 1989.