Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Prva popolna slovenska gimnazija, pribočnik kraljice Marije Karađorđević, povesti o razkroju patriarhalnega življenja, strokovnjak za geotehnična vprašanja

Leta 1902 se je v Trnovem pri Ilirski Bistrici rodil Milan Prosen, poznejši generalštabni častnik vojske Kraljevine Jugoslavije. Po vojaškem šolanju v Beogradu je nadaljeval izobraževanje na francoski vojaški akademiji v Parizu. Pozneje je bil predavatelj vojaške taktike na Vojaški akademiji v Beogradu.
Leta 1940 je postal jugoslovanski vojaški ataše na veleposlaništvu v Ankari. Po okupaciji je kot pribočnik pospremil kraljico Marijo, soprogo umorjenega jugoslovanskega kralja Aleksandra v London. Pozneje je polkovnik Prosen deloval kot kraljevi pooblaščenec v Egiptu, kjer je v taborišču v Agani pri Kairu sodeloval pri novačenju slovenskih in hrvaških vojnih ujetnikov, nekdanjih italijanskih vojakov, v jugoslovansko kraljevo vojsko. Najdemo ga med ustanovitelji prvega gardnega bataljona Vojske Kraljevine Jugoslavije v izgnanstvu, ki je deloval na Bližnjem vzhodu. Na posebni slovesnosti je tej enoti vročil kraljevo bojno zastavo. Po vojni je Milan Prosen ostal v Londonu in opravljal naloge pribočnika kraljice Marije Karađorđević vse do njene smrti pred 60. leti (1961).

Zavod Svetega Stanislava v Šentvidu, tedaj še pri Ljubljani, štejemo za prvo popolno slovensko gimnazijo. 21. septembra 1905 je ustanovo blagoslovil njen pobudnik, škof Anton Bonaventura Jeglič. Gimnazija je v škofovih zavodih delovala do začetka 2. svetovne vojne, ko je stavbo izpraznil nacistični okupator. Profesorjem in dijakom so za selitev namenili le nekaj ur. Takoj po koncu vojne je bilo tam zbirno mesto za ujete oziroma vrnjene slovenske domobrance in druge ujetnike, nato pa do leta 1991 vojašnica Jugoslovanske ljudske armade. 1. septembra 1993 pa se je na Škofijski klasični gimnaziji, ki deluje znotraj zavoda, znova začel pouk.

Pripovednik, pesnik, dramatik in publicist Lojze Zupanc je najprej prirejal belokranjske pravljice, pozneje pa je pisal prozo in dramska besedila predvsem za mladino. V povestih in romanih je opisoval kmečko življenje in razkroj patriarhalnega življenja na vasi med krizo ter pisal o gladovnih stavkah v rudnikih. V grotesknih novelah o življenju v ljubljanskih predmestjih je opisoval lumpenproletarske karikature – podobe materialne in moralne bede. Po vojni je pisal povesti iz kmečkega življenja, se posvečal zbiranju in prirejanju narodopisnega gradiva ter napisal tudi spomine o svojem bivanju v kočevskih zaporih med narodnoosvobodilnim bojem. Lojze Zupanc se je rodil leta 1906 v Ljubljani.

Gradbenik in geomehanik Lujo Šuklje je bil sprva zaposlen na hidrotehniškem oddelku banske uprave v Ljubljani, po doktoratu pa je tri desetletja predaval na fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani ter po univerzah v Evropi in na Kitajskem. Sodeloval je pri obnovi in graditvi velikih objektov v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji ter izdelal številne ekspertize in projekte z geotehničnimi vprašanji pri dolinskih pregradah, melioracijskih kanalih in nasipih, plazovih, pristaniških objektih, mostovih in stavbah. Leta 1979 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter zaslužni profesor ljubljanske univerze. Lujo Šuklje se je rodil leta 1910 v Jelsi na otoku Hvar.