Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Samostan Stična – zibelka verskega in kulturnega življenja, Nemec, ki se je bojeval za narodne pravice Slovencev, ena naših najbolj tankočutnih dramskih umetnic, Maribor – sedež nadškofije

24. septembra 1136 je oglejski patriarh Peregrin izdal ustanovno listino za cistercijanski samostan Stična. Samostan je kmalu postal pravo versko, duhovno, kulturno in gospodarsko središče, pomembnejše od tedanje Ljubljane. V Stični je bil od 16. do 18. stoletja tudi sedež edine glasbene šole na Slovenskem. Zgodovino samostana je podrobneje proučil zgodovinar akademik profesor doktor Jože Mlinarič iz Maribora. *Posnetek V samostanu je okoli leta 1428 nastal Stiški rokopis, naš jezikovni spomenik. Češki menih si je v svoj priročnik v staročeškem rokopisu napisal slovensko molitev pred pridigo »Milost ino gnada«, Marijino molitev »Čaščena bodi kraljica«, več osnutkov za pridige in nekaj slovenskih besed. Dvanajst let pozneje je cistercijanec slovenskega rodu v isti priročnik zapisal še prvo kitico velikonočne pesmi »Naš Gospud je od smerti vstal« in različico splošne spovedi »Ja se adpavem hudiču«. V knjigi je še latinsko-slovenski glosarček s sedmimi iztočnicami, ki pomeni začetek slovenskega slovaropisja.

Slovenski politik v habsburški monarhiji Mihael Hermann se je rodil 24. septembra 1822 v Haritzu v Avstriji. V Gradcu je doštudiral pravo in potem dvajset let služboval kot adjunkt, sodnik in sodni svetnik v različnih krajih po Štajerski. Vmes je bil kot nemški kandidati izvoljen v štajerski deželni zbor, vendar se je v njem že od začetka odločno zavzemal za slovenske narodne zahteve. Zahteval je enakopravnost slovenščine v šolah in uradih ter po interpelaciji, s katero je napadel germanizacijo slovenskega ozemlja, postal najbolj priljubljen poslanec med Slovenci. Poudarjal je tudi nujnost federalistične ureditve Avstrije. V deželnem zboru je sestavil interpelacijo z zahtevo po zedinjeni Sloveniji ter pozneje skupaj z Vošnjakom še eno, ki je zahtevala uvedbo slovenščine na vsa sodišča in v politične urade na Spodnjem Štajerskem, ustanovitev slovenske nižje gimnazije v Mariboru, uvedbo slovenskega pouka na gimnazijah v Celju in na Ptuju ter v učiteljišču v Mariboru.

Gledališka igralka in pedagoginja Mihaela Šarič je končala dunajsko dramsko šolo in pozneje je od leta 1918 do leta 1950 igrala v ljubljanski Drami; vmes je le dve sezoni nastopala v Mariboru in na Reki. Igrala je zlasti v Cankarjevih in Shakespearjevih delih. Velja za eno naših najbolj tankočutnih dramskih umetnic z velikim posluhom za odrski jezik, odlikovala pa se je tudi v umetniškem pripovedovanju. Bila je tudi profesorica za dramsko igro in umetniško besedo na ljubljanski gledališki akademiji. Leta 1970 je dobila Prešernovo nagrado. Gledališka igralka in pedagoginja Mihaela Šarič se je rodila pred 130 leti (1891) v Bjelovarju na Hrvaškem.

Pred 15 leti (2006) so v mariborski stolnici sv. Janeza Krstnika s slovesno sveto mašo in prebiranjem listine papeža Benedikta Šestnajstega razglasili ustanovitev mariborske nadškofije in metropolije. V papeževi listini med drugim piše: » … zatorej v polnosti naše najvišje oblasti določamo, kot sledi: mariborski škofijski sedež izločimo od metropolitanskega prava ljubljanske cerkve in ga povzdignemo na stopnjo nadškofijskega in metropolitanskega sedeža. Temu sedežu hkrati dodeljujemo vse pravice in prednosti, ki jih po določbi prava imajo tudi drugi metropolitanski sedeži.« Prevod papeževe listine je prebral tedanji upokojeni mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej.