Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Prva lopata na gradbišču NUK, usoda enega najbogatejših Slovencev med obema vojnama, Celjski boj za enakopravnost slovenskega jezika, satirik Božo draži oblast

Avgust Praprotnik je bil ena od vodilnih osebnosti slovenskega gospodarstva med obema vojnama in tedaj eden najbogatejših Slovencev. Od leta 1937 je bil predsednik vplivne Zveze industrijcev v Ljubljani in pomemben denarni podpornik najmočnejše slovenske predvojne politične stranke – Slovenske ljudske stranke. Med drugim je vodil upravni odbor celjske Cinkarne, Kranjske industrijske družbe, Slovenske gradbene industrije, bil je podpredsednik upravnega odbora Pivovarne Union, predsednik slovenskega Avtomobilskega kluba, najdemo pa ga tudi med ustanovitelji Slovenskega gledališkega konzorcija. Uveljavil se je v bančništvu in bil pomemben člen odmevne predvojne finančne afere, povezane s tedanjo Jadransko banko, ko so slovenski liberalni politiki poneverili več milijonov dinarjev v korist svojega strankinega krila, kar je pozneje povzročilo razcep stranke. Zaradi posojanja denarja je bil Avgust Praprotnik kot generalni ravnatelj banke odstavljen. Umaknil se je v Zagreb in tam prevzel vodenje Slavenske banke, ki pa je kmalu po njegovem prihodu šla v stečaj. Bančnika in podjetnika Avgusta Praprotnika je leta 1942 kot domnevnega sodelavca okupatorja usmrtila varnostno-obveščevalna služba Osvobodilne fronte. Okrožno sodišče v Ljubljani je leta 2016 v obnovi kazenskega postopka razveljavilo odločbo Okrajnega sodišča iz leta 1945. Avgust Praprotnik se je rodil pred 130 leti v Ljubljani.

V desetletju pred izbruhom prve svetovne vojne se je število slovenskih obrtnikov in trgovcev v Celju tako povečalo, da so že izveski nad njihovimi lokali dali slutiti, da v mestu živi precejšnje število Slovencev. Ker je bilo to v nasprotju z "nemškim značajem" Celja, je občinski odbor na seji 5. oktobra 1906 v cestnopolicijski red za mesto Celje vključil določilo, po katerem naj bi bili napisi na teh izveskih samo nemški. To je zanetilo spor, ki je odmeval tudi v avstrijskem državnem zboru. Po pritožbah na sodiščih in interpelaciji v deželnem zboru je moralo celjsko nemštvo po odločitvi upravnega in državnega sodišča oktobra leta 1907 priznati poraz. Sodišče je namreč razsodilo, da je "celjski mestni urad s prepovedjo slovenskih napisov v ozračju celjskih ulic kršil enakopravnost slovenskega jezika z nemškim in prelomil člen devetnajst državnih osnovnih postav".

Novinar in gledališki igralec Božo Podkrajšek se je najprej izučil za stavca, nato pa je kot bobnar v različnih plesnih orkestrih potoval po Jugoslaviji. Leta 1936 se je ustalil v Mariboru. Čez dve leti je ustanovil, urejal in izdajal humoristični Toti list; izhajal je vse do nemške okupacije leta 1941. Hkrati je občasno organiziral Toti teater, poln šaljivih in pikrih bodic. Z njim je jeseni leta 1940 gostoval v Ljubljani in njegovih štirinajst predstav si je vsakič ogledalo 800 gledalcev. V njih je nastopal tudi Frane Milčinski - Ježek. S Podkrajškom sta bila sijajen par in sta skupaj udrihala po oblasti ter celó po beograjski čaršiji. Čeprav je besedilo cenzuriral sam šef ljubljanske policije doktor Hacin, je v njem še vedno ostalo toliko bodic, da so Ljubljančani kar drli na predstave. Po drugi svetovni vojni je delal na Radiu Ljubljana ter v tržaškem Slovenskem narodnem gledališču, leta 1951 pa se je vrnil v Maribor ter bil tehnični urednik in pozneje novinar časopisa “Večer”; predvsem zanj je pisal tudi humoreske, parodije, travestije in skeče. Božo Podkrajšek se je rodil leta 1909 v Ljubljani.

Ko je bila leta 1919 ustanovljena slovenska univerza, je nekdanja deželna študijska knjižnica prevzela tudi naloge osrednje univerzitetne knjižnice. Za potrebe razvijajoče se univerze pa je bila knjižnica, ki je imela samo 18 čitalniških mest, seveda premajhna. Tako so po dolgem pregovarjanju in nabiranju denarja na današnji dan pred 85 leti slovesno začeli graditev nove univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Načrte zanjo je izdelal arhitekt Jože Plečnik, slovesno odprtje pa je bilo pet let pozneje, tik pred italijansko zasedbo Ljubljane. Narodna in univerzitetna knjižnica je eno najpomembnejših Plečnikovih del posvetne arhitekture v Sloveniji.