Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Davorin Trstenjak (1817-1890) pobudnik slovenskega pisateljskega društva * Ljubljano razsvetlijo plinske svetilke * industrialec na Količevem * pevska pedagoginja uglednih slovenskih opernih imen

Številne tehnične novosti industrijske dobe so sredi 19. stoletja vplivale tudi na ritem in način življenja na Slovenskem. Posebna simbola napredka tistega časa sta bila železnica in plinska razsvetljava. Tudi Ljubljana je bila vse do leta 1861 razsvetljena z oljnimi svetilkami. Fran Šuklje je v svojih spominih zapisal:
“Razsvetljavo so predstavljale le redke borne svetiljke, v katerih je tužno brlelo repno olje. Tema po cestah je bila taka, da je vsakokrat, če smo otroci bili na obisku pri kaki znani rodbini, zvečer prišla po nas služkinja z gorečo hlevsko svetiljko, da nas je spremila do doma.”
Ideja o plinski razsvetljavi se je v Ljubljani uresničila na današnji dan pred 160. leti (1861). Luč je naprej zagorela v zasebnih lokalih, čez deset dni pa tudi po cestah in ulicah. Osvetlili so vse mostove in notranji del mesta, najlepše pa je bil razsvetljen park Zvezda. Za mestno razsvetljavo so uporabili 241 plinskih svetilk, v okolici pa so čez nekaj let oljne svetilke zamenjali s petrolejskimi.

Leta 1817 se je v Králjevcih v Slovenskih goricah rodil pesnik in pripovednik Davorin Trstenjak. Po maturi na gimnaziji v Mariboru je v Gradcu in Zagrebu študiral filozofijo, v Gradcu pa še teologijo. Kot duhovnik je služboval po različnih krajih na Štajerskem, od leta 1850 pa je bil profesor za verouk, slovenščino in zgodovino na mariborski gimnaziji. Bodoče učitelje je brezplačno poučeval slovenščino in filozofijo ter na gimnaziji ustanovil slovensko knjižnico. Že v dijaških letih je pisal narodnoprebudne pesmi in se pod vplivom Stanka Vraza navduševal za ilirizem. Vendar je kmalu spoznal, da je med Slovenci narodni prerod mogoč le na podlagi njihovega jezika; o tem so ga prepričala predvsem srečanja s preprostimi ljudmi. Davorin Trstenjak je bil leta 1872 pobudnik za ustanovitev slovenskega pisateljskega društva in njegov prvi predsednik. Ukvarjal se je tudi s starejšo slovensko zgodovino, mitologijo in etimologijo.

Industrialec Fran Bonač se je rodil leta 1880 v Ljubljani. Knjigoveštva se je naučil pri svojem očetu, znanje je dopolnil v Nemčiji. Leta 1909 je prevzel vodstvo očetove kartonažne tovarne. Da bi se izognil uvozu in nakupu papirja in kartona, je leta 1920 ustanovil svojo tovarno lepenke, kartona in papirja na Količevem ter začel oskrbovati z izdelki vso državo. Leta 1938 je v Krškem začel graditi tovarno celuloze – proizvodnja se je začela dve leti pozneje. Svoje obrate je povezal v uspešno gospodarsko enoto. Fran Bonač je bil tudi član upravnega odbora ljubljanske kreditne banke, do leta 1940 predsednik Združenih papirnic in dvajset let predsednik Velesejma Ljubljana. Zapisal je: »Ves moj zaslužek mi je bil le sredstvo za napredek in nikoli ga nisem uporabljal v špekulativne namene. Vsa moja podjetja in posestva so mi bila le podlaga za nove kredite, da sem lahko uresničil svoje načrte. Vedno sem bil bankam dolžan, vtem ko sem svoje prihranke sproti vlagal v nove stroje, zgradbe in material.«

Pevska pedagoginja Ksenija Kušej Novak je študirala na Državnem konservatoriju v Ljubljani, bila na specializaciji na Dunaju in leta 1944 diplomirala v Ljubljani. Nato je redno nastopala v ljubljanski operi kot koloraturna sopranistka, kot koncertna pevka pa s klavirskim triem. Med drugo svetovno vojno je poučevala na srednji glasbeni šoli, v letih od 1964 do 1973 pa je bila profesorica na akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot pedagoginja je vzgojila več uglednih slovenskih opernih pevk in pevcev, med njimi Boženo Glavak, Dragišo Ognjanovića, Franceta Javornika in Zdravka Kovača. Ksenija Kušej Novak se je rodila leta 1914 v Gradcu.