Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Združenje visokošolskih zavodov v Mariboru * Filozof o razmerju med lepoto, dobroto in resnico * Predstavnik slovenskega naturalizma * Slavnostna premiera drugega slovenskega celovečerca

Filozof Ivan Bernik je študije končal na dunajski univerzi in bil nato suplent na celjski gimnaziji ter pisar v Ljubljani. Kot filozof estetik je nasproti Mahničevi vsebinski, pedagoško-utilitaristični estetiki postavil novo, formalistično zasnovano estetiko – poudarjal je pomembnost čustva pri estetskem doživljanju. Pomembno je njegovo razmišljanje o razmerju med lepoto, dobroto in resnico: iz resničnega in dobrega ni mogoče izpeljati lepega, pravi, vendar velja, da je vsaka lepa stvar hkrati tudi resnična in dobra. V svoji estetiki je bil privrženec umetniškega realizma. Ivan Bernik se je rodil pred 150 leti (1871) v Kranju.

Prav tako pred 150 leti (1871) se je na Igu rodil pisatelj in dramatik Fran Govekar. Na Dunaju je študiral medicino, vendar je študij kmalu opustil. Po vrnitvi v Ljubljano je bil nekaj časa sourednik časnika “Slovenski narod”, nato pa je dolga leta deloval v ljubljanskem gledališču. Bil je prvi ravnatelj ljubljanske Drame in nekaj let njen intendant. Je začetnik in poglavitni predstavnik slovenskega naturalizma, umetniške smeri, ki je bila le bled odsev evropskega naturalizma, zato jo je pri nas zelo hitro odplavil prodor moderne. Govekarjevo osrednje delo je roman “V krvi”, knjiga, s katero je skušal presaditi na naša tla Zolajev eksperimentalni roman. Fran Govekar je pisal tudi povesti in zgodovinske romane o obdobju narodnega preporoda, uveljavil pa se je tudi kot literarni in gledališki kritik in publicist.

Pred 60. leti so v Narodnem domu v Mariboru – tedaj spremenjenem v Dom Jugoslovanske ljudske armade - prvič zasedali predstavniki Združenja visokošolskih zavodov. Šlo je za organizacijo, ki je predstavljal predhodnico kasneje druge slovenske univerze, ki so jo v Mariboru ustanovili 14 let pozneje. Združenje je nastalo v okviru širitve visokošolskih zavodov zunaj ustaljenih univerzitetnih središč v takratni Jugoslaviji. Za prvega njegovega predsednika je bil izvoljen doktor Vladimir Bračič, kasnejši prvi rektor Univerze v Mariboru, za njegovega namestnika pa arhitekt, profesor Jaroslav Černigoj.

Leta 1932 je bila v Ljubljanskem dvoru slavnostna premiera drugega slovenskega celovečerca Triglavske strmine režiserja Ferda Delaka, po scenariju pisatelja Janeza Jalna. Mojster fotografije je bil Metod Badjura, ki je s Stankom Tominškom film tudi posnel, montaža je bila delo Milke Badjura. Igrali so Anton Danilo Cerar, Pavla Marinko, Miha Potočnik, Milka Badjura, Uroš Zupančič, Joža Čop, Jože Kunstler. Nastal je v produkciji Sava filma, kot producenti pa so zapisani Metod Badjura, Evgen Lovšin in Stanko Tominšek. Film je fragmentarno ohranjen. Leta 1963 je Milka Badjura iz ohranjenega materiala zmontirala ozvočeno verzijo. Mednapise iz nemega filma je nadomestil komentator, glasbo zanj pa je napisal Bojan Adamič.