Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Otmar Reiser (1861-1936) začetnik znanstvenega raziskovanja ptic na Balkanu * Razvoj čipkarstva na Idrijskem * Skladateljski talent, prepleten z zdravniškim poklicem * Sodni proces proti Preporodovcem

Leta 1850 se je v Idriji rodila Ivanka Ferjančič, poznejša učiteljica klekljanja in vodja čipkarske šole. Po ljudski šoli v domačem kraju je kot nadarjena čipkarica po priporočilu oblasti odšla v zasebno čipkarsko šolo na Južno Tirolsko, kjer je pozneje delovala tudi kot učiteljica. Po vrnitvi v Idrijo je s sestrino in bratovo pomočjo začela izdelovati nove vzorce, ki so pripomogli k uveljavitvi idrijske čipke. 17. oktobra leta 1876 je šolsko ministrstvo na Dunaju po posvetu z njo ustanovilo čipkarsko šolo v Idriji in ta je takrat sprejela tudi prve učenke. Ivanka je postala prva učiteljica klekljanja, a je že tri leta pozneje umrla za jetiko, stara komaj 29 let. Ivanka Ferjančič ima velike zasluge za ohranjanje in razvoj idrijske čipke. Danes je idrijska čipkarska šola, ki zadnja desetletja deluje kot poslovna enota v okviru Gimnazije Jurija Vege, edina tovrstna šola na svetu, ki deluje nepretrgano od leta 1876 naprej.

Skladatelj Josip Ípavec se je rodil leta 1873 v Šentjurju pri Celju. Po poklicu je bil zdravnik, vendar se je začel že zgodaj ukvarjati tudi z glasbo. Kot študent je bil zborovodja akademskega pevskega društva Triglav v Gradcu. V upanju, da bo laže uspel, je skladal pretežno na nemška besedila, zato v slovensko glasbeno dogajanje ni posegel toliko, kot bi s svojim darom in naprednimi nazori lahko. Slogovno se je usmeril v novo romantiko in zapustil pomembna dela v več kompozicijskih zvrsteh. S pantomimo “Možiček” je Josip Ípavec ustvaril prvi slovenski balet, umetniško najdragocenejši pa so njegovi pretežno baritonski samospevi. Glavnino Josipovega ustvarjanja sicer predstavljajo samospevi na nemška besedila in orgelske skladbe, njegovo najbolj obsežno delo pa je opereta Princesa Vrtoglavka. Končal jo je leta 1910, a za časa njegovega življenja ni dočakala uprizoritve. Krstno so jo uprizorili šele konec 90. let prejšnjega stoletja.

Otmar Reiser je bil ornitolog, strokovnjak, ki se je znanstveno ukvarjal s preučevanjem ptic. Diplomiral je na Visoki šoli za kmetijstvo in gozdarstvo na Dunaju, potem pa je kot kustos in vladni svetnik deloval v Deželnem muzeju v Sarajevu. *Posnetek Je povedal dr. Franc Janžekovič, profesor na fakulteti za naravoslovje in matematiko v Mariboru. Ko je 1. februarja 1888 sarajevski muzej postal ustanova državnega pomena, je Reiser postal kustos vseh muzejskih naravoslovnih zbirk, posebej pa se je posvetil ornitološki zbirki. Nova stavba muzeja, ki ga je vodil Reiser, je bila zgrajena tik pred prvo svetovno vojno, atentat na Franca Ferdinanda pa se je v Sarajevu zgodil med prestolonaslednikov potjo v muzej, kjer naj bi ga sprejel prav Reiser. Njegovo najpomembnejše znanstveno delo je je »Ornis Balcanica«. Reiser zato velja za začetnika ornitologije na Balkanu in pobudnika tovrstnih raziskav v jugovzhodni Evropi. V času, ko je živel v Pekrah, je tudi v Mariboru sodeloval pri ustvarjanju ornitološke zbirke ter zbiral gradivo o pticah iz mariborske okolice. O tem je poročal v mednarodnem ornitološkem časopisu ter leta 1925 v Gradcu o teh raziskavah izdal tudi knjigo. Leta 1932 je postal častni doktor Univerze v Gradcu, svojo bogato ornitološko zbirko pa je zapustil mariborskemu muzeju. Ornitolog Otmar Rieser mlajši, sin istoimenskega župana Maribora, se je rodil 21. decembra pred 160. leti (1861) na Dunaju.

Leta 1914 se je v Ljubljani začel sodni proces proti 32-im študentskim akademikom, pripadnikom narodnorevolucionarnega gibanja slovenske študentske mladine Preporod, ki je bilo ustanovljeno leta 1912, ime pa povzelo po istoimenski reviji. Cesarsko-kraljevo pravdništvo – tedanje sodišče, je obtoženim očitalo veleizdajo oziroma prevratne ideje proti državi. Preporodovstvo je namreč izhajalo iz prepričanja, da politična svoboda ni dosegljiva brez revolucije in si tako prizadevalo za neodvisno in svobodno Jugoslavijo zunaj avstro-ogrske monarhije. Na tem procesu so bili srednješolci obsojeni na nižje zaporne kazni, zaprta pa sta ostala Ivan Endlicher in Janže Novak. Na njuno kazen se je namreč pritožil državni tožilec. Odpeljali so ju v Gradec, kjer jima je prizivno sodišče kazni zvišalo. 23-letni Endlicher je v preiskovalnem zaporu umrl, kasnejši pravnik, tedaj 21-letni Janže Novak, pa je bil obsojen na pet let težke ječe.