Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Benjamin Ipavec (1829-1908) mojster samospevov − »slovenski Schubert« * Bralni krog v Lendavi * Umetnica s posluhom za odrski jezik * Nadškofovo radijsko božično voščilo

Leta 1829 se je v Šentjurju pri Celju rodil zdravnik in skladatelj Benjamin Ípavec. Bil je zdravnik v Gradcu, od leta 1871 do leta 1898 pa primarij tamkajšnje otroške bolnišnice. V času zdravniškega poklica je v mariborski bolnišnici organiziral rentgenski inštitut. Skladati je začel že kot gimnazijec, v Gradcu pa se je zasebno izpopolnjeval v kompoziciji. Ustvarjal je še v svojih poznih letih in takrat napisal najboljša dela. Vseskozi je bil tesno povezan s slovenskim glasbenim življenjem, čeprav je ves čas živel v Gradcu. Ob slovenskem narodnostnem prebujanju je pisal zborovske skladbe in kantate. Najbolj znana je njegova Serenada za godalni orkester, sicer pa je poleg vrste vokalnih in klavirskih skladb tudi avtor prve slovenske romantične opere z zgodovinsko snovjo, opere Teharski plemiči in operete Tičnik. Umetniško so najboljši njegovi samospevi – uglasbil jih je približno sedemdeset. Številni se odlikujejo z bogastvom melodike, barvitim harmonskim stavkom, jasno obliko in občutjem, v katerem je veliko prisrčne domačnosti. Ti samospevi so Benjaminu Ipavcu prinesli naziv “slovenski Schubert” in slovenska vokalna lirika je z njim dosegla prvi kakovostni vrh ter visoko raven evropskega romantičnega samospeva.

Bralni krogi, ki veljajo za predhodnika današnjega knjižničarstva, imajo tudi v Lendavi bogato tradicijo. Prvo takšno združenje, imenovano tudi Meščansko bralno društvo, je bil ustanovljeno na današnji dan pred 150 leti (1871), čeprav je bil uradno registriran šele novembra 1872. Vodil ga je lekarnar bela Kiss in je deloval v hotelu krona, današnji mestni hiši v Lendavi, kjer so imeli tri prostore: čitalnico, prostor za druženje in sobo za biljard in zabavo. Prvi bralni krog, katerega knjižnica je obsegala 673 knjig ali zvezkov. Bralni krogi so delovali do konca prve svetovne vojne, med vojnama pa te dejavnosti ni bilo. Po drugi svetovni vojni se je začelo ustanavljati knjižničarstvo, kot ga poznamo danes.

Gledališka igralka in pedagoginja Mihaela Šarič se je rodila pred 130 leti (1891) v Bjelovarju na Hrvaškem. Končala je dunajsko dramsko šolo in pozneje je od leta 1918 do 1950 igrala v ljubljanski Drami; vmes je le dve sezoni nastopala v Mariboru in na Reki. Igrala je zlasti v Cankarjevih in Shakespearjevih delih. Velja za eno naših najbolj tenkočutnih dramskih umetnic z velikim posluhom za odrski jezik, odlikovala pa se je tudi v umetniškem pripovedovanju. Bila je tudi profesorica za dramsko igro in umetniško besedo na ljubljanski gledališki akademiji. Leta 1970 je dobila Prešernovo nagrado.

Nocoj bo minilo 35 let, odkar je tedanji ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar prvič dobil priložnost prebrati božično poslanico po valovih slovenskega radia. To se je zgodilo v večernem Radijskem dnevniku, božič pa je prvič po letu 1952, ko ga je oblast izbrisala s seznama praznikov, doživel javno medijsko pozornost v radijskem programu. *Posnetek Z božičnim voščilom je slovensko in vso jugoslovansko javnost osupnil tudi takratni predsednik republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije Jože Smole, ki se ga je v istem trenutku oprijel vzdevek Božiček. Božič je formalni praznik in dela prost dan znova postal leta 1989.