Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Mokronožan postal prvi slovenski župan Maribora * Slovenci v biografskem leksikoni avstrijskega cesarstva * Pionir naše pedagoške sociologije * Italijanski okupatorji prevzeli ključe od mesta Ljubljana

Bibliograf, leksikograf in pisatelj Konstantin Wurzbach je po študiju prava v Gradcu leta 1843 v Lvovu doktoriral iz filozofije. Kot arhivar in bibliotekar knjižnice v notranjem ministrstvu na Dunaju je med drugim zasnoval in objavil prvi “Biografski leksikon avstrijskega cesarstva” v šestdesetih zvezkih, ki so izšli v letih od 1855 do 1891. V njih je bilo tudi približno dva tisoč biografij oseb iz Koroške, Kranjske, Primorske in slovenske Štajerske, med temi kakih 150 Slovencev in za Slovenijo pomembnih ljudi. Zbiral je tudi slovenske ljudske pesmi, pregovore in aforizme ter jih primerjal s poljskimi, ukrajinskimi, litovskimi in srbskimi. Njegova odprtost do slovanstva je izvirala iz mladostnega znanja slovenščine; mati je bila iz ljubljanske obrtniške družine, oče Maksimilijan pa odvetnik v Ljubljani, nemški pesnik in urednik časopisa Laibacher Wochenblattt ter prijatelj pesnika Prešerna. Konstantin Wurzbach se je rodil leta 1818 v Ljubljani.

Leta 1881 se je v Mokronogu rodil pedagog in politik Viktor Grčar. Med prvo svetovno vojno je bil v ruskem ujetništvu, nato pa prostovoljec na solunski fronti. Po vojni se je preselil v Maribor in postal šolski upravitelj. Po prvih občinskih volitvah, ki so bile razpisane 26. aprila 1921 je bil kot socialist eden od štirih kandidatov za župana. Na županskih volitvah 13. junija 1921 je v navezi med socialnimi demokrati, komunisti in ob pomoči katoliške SLS postal prvi slovenski župan Maribora. Slovesna zaprisega je bila 25. julija 1921. Viktor Grčar je vplival zlasti na preusmeritev mariborske industrije, na komunalni razvoj mesta in utrditev kulturnih ustanov. Leta 1941 so ga nacisti izgnali v Srbijo. V Čačku je leto kasneje tudi umrl. V Mariboru so leta 1952 po njem poimenovali ulico.

Franjo Žgeč je bil pionir pedagoške sociologije pri nas. V svojih spisih je s pedagoškim in sociološkim posluhom odkrival in analiziral vzroke in posledice bede osnovnošolskih otrok in bil oster kritik krivic, ki jih je v njegovem času doživljala šolska mladina. Študij slavistike, francoščine in pedagogike je na filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1923 končal z doktoratom iz pedagogike ter za disertacijo z naslovom “Problemi vzgoje najširših plasti našega naroda” prejel odlikovanje reda svetega Save. Delo je vzbudilo velik odmev ne le v pedagoški teoriji in praksi, pač pa tudi v politični, socialni in kulturni javnosti. Izpopolnjeval se je na Sorboni v Parizu in inštitutu Jeana Jacquesa Rousseauja v Ženevi. Leta 1921 je bil v Ljubljani med ustanovitelji in več let predsednik Akademskega socialno pedagoškega krožka ter idejni vodja programa Pedagoške centrale v Mariboru. Od leta 1924 je poučeval na osnovni šoli na Prevaljah, na moškem in ženskem učiteljišču v Mariboru ter gimnazijah na Ptuju in v Celju, leta 1951 pa je bil zaradi hude bolezni upokojen. Franjo Žgeč se je rodil leta 1906 na Prevaljah.

11. aprila 1941 popoldne je v Ljubljano prispel posebej sestavljeni odred italijanske fašistične vojske, ki je na gradu izobesil zastavo. Pred cerkvijo na Viču je Italijane pozdravil župan dr. Juro Adlešič in jim izročil ključe mesta. Po kratkotrajni vojaški upravi, med katero so z razglasi predpisovali policijsko uro in pozivali prebivalstvo k izročitvi orožja in streliva, so italijanski okupatorji v Ljubljanski pokrajini uvedli civilno upravo. 3. maja so Pokrajino priključili h Kraljevini Italiji in v mestu nastanili močno vojaško posadko. Istega dne, torej 11. aprila 1941, so nemška letala bombardirala oddajnik Radia Ljubljana v Domžalah, samo radijsko postajo pa so zasedli Italijani.