Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Majda Vrhovnik 22- letna obveščevalka in organizatorka upora na Koroškem * Prvi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti * Velikonočni potres v Ljubljani * Nacistični izgon koroških Slovencev

Leta 1877 se je v Novem mestu rodil jezikoslovec Rajko Nahtigal. Med njegovimi številnimi pomembnimi znanstvenimi deli je zbudila velik mednarodni odmev odlična izdaja staroruskega epa “Slôvo o polkú Ígoreve” – Pesem o Igorjevem pohodu. V njej je rekonstruiral besedilo v idealen staroruski jezik iz 12. stoletja. Osrednje in najpomembnejše Nahtigalovo delo pa so nesporno “Slovanski jeziki”. V prvem delu te knjige je prikazana skupna slovanska prazgodovinska osnova, v drugem pa zgodovinski razvoj posameznih slovanskih jezikov. To temeljno delo je še danes priročnik za profesorje in študente slavistike po svetu. Jezikoslovec Rajko Nahtigal je bil od ustanovitve Slovenske akademije znanosti in umetnosti njen redni član in prvi predsednik.

Ljubljano je 14. aprila 1895 – bila je velikonočna nedelja – malo pred polnočjo prizadel rušilni potres. Četrtino vseh hiš v mestu – takrat je imela Ljubljana približno 31.000 prebivalcev – je potres podrl ali pa tako poškodoval, da so jih morali pozneje porušiti. Nekatere stavbe so bile sicer na videz cele, a znotraj je bilo precejšnje razdejanje: razpokani oboki, pretrgane obočne vezi, udrti stropi in razrahljana stopnišča. Največ škode je bilo na starih poslopjih z meter debelimi zidovi. Poškodovane hiše so začeli podpirati s tramovi, da bi ob morebitnih močnejših sunkih preprečili razsutje. Sicer pa je potres zahteval sedem človeških žrtev in nekaj ranjenih. Mnogi prebivalci so še kakšna dva tedna prebivali v 600 železniških vagonih in šotorih, v Trnovem pa kar v velikih zeljarskih sodih; dvesto jih je potresnikom dal na razpolago oče slikarja Riharda Jakopiča. V začetku maja je mesto obiskal cesar Franc Jožef in spodbudil še hitrejšo akcijo zbiranja pomoči, že čez dve leti pa je začela v Ljubljani delovati prva seizmološka postaja v monarhiji; postavil jo je profesor Albin Belar.

Narodna herojinja Majda Vrhovnik se je po maturi na ženski realni gimnaziji leta 1940 vpisala na medicinsko fakulteto v Ljubljani. S političnim delovanjem v Zvezi komunistične mladine je začela že v gimnaziji, kasneje pa je med drugim urejala skavtski mesečnik z naslovom Deset in bila sodelavka uredništva Slovenske mladine. Po okupaciji se je vključila v narodnoosvobodilno gibanje in bila tudi kurirka Centralnega komiteja komunistične partije ter sodelavka ilegalnih tiskarn. Jeseni leta 1942 jo je italijansko sodišče v odsotnosti obsodilo na dosmrtno ječo, starše so zaprli in jih v zaporu obdržali kot talce. Od oktobra 1944 je delovala na koroškem kot obveščevalka in organizatorka protinacističnega upora severno od Drave, na Gurah in v Celovcu. Februarja 1945 so jo aretirali pripadniki Gestapa in jo po mučenju 2. ali 4. maja 1945 ustrelili. Teden dni prej je kot častnik operativnega oddelka 9. korpusa slovenske partizanske vojske blizu Opčin nad Trstom padel tudi njen štiri leta starejši brat Vladimir. Majdin oče, inženir Franc Vrhovnik, je vse do svoje smrti leta 1970 na Koroškem neuspešno iskal hčerkin grob. Ni ga našel, kljub temu, da je uspel izvedeti imena njenih morilcev. Leta 1951 je bila razglašena za narodno herojinjo. Majda Vrhovnik se je rodila pred 100 leti (1922) v Ljubljani.

V jutranjih urah današnjega dne pred 80. leti (1942) so nacistične enote začele izselitev koroških Slovencev, ki je do naslednjega dne prizadela približno tisoč ljudi iz 300 družin. Nemškonacionalni krogi so izgon koroških Slovencev začeli pripravljati že pred nacističnim prevzemom oblasti v Avstriji. Po napadu na Jugoslavijo leta 1941 so nacisti 14. ter 15. aprila po neposrednem ukazu šefa SS Heinricha Himmlerja izvedli prvi val izselitev. Nadaljnje deportacije je pozneje preprečil potek vojne. Slovenske deportirance so prepeljali v osrednjo Nemčijo, kjer so morali služiti kot prisilni delavci. Na izpraznjene domove so oblasti naselile nemške optante iz Kanalske doline v Italiji, ki so se po dogovoru med Hitlerjem in Mussolinijem preselili v nemški rajh. Slovenski izseljenci so se na svoje opustošene domove lahko vrnili šele po koncu vojne, vendar so tudi tedaj naleteli na številne ovire in nasprotovanja povojnih oblasti v Avstriji.