Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Ana Mlakar - mentorica radijskih napovedovalk in napovedovalcev * Reformator verskega življenja na Kranjskem * 150 let ljubljanske Glasbene matice * Nacizem je četrtini milijona Slovencev namenil izgnansko usodo

Grof Janez Karel Herberstein je bil najprej pomožni, nato pa v letih od 1772 do 1787 redni ljubljanski škof. Bil je privrženec reformiranega katolicizma s primesmi janzenizma in jožefinizma. Leta 1773 je svojemu tajniku Juriju Japlju zaupal prevod Svetega pisma in bogoslužnih knjig. Prizadeval si je za prenovo dušnega pastirstva in je svoje reformne poglede sporočal v pastirskih pismih duhovnikom in drugih cerkvenih dokumentih. Leta 1782 je v pastirskem pismu priznal vladarju pravico do posega v notranje zadeve cerkve in zagovarjal versko toleranco; to ga je leta 1785 stalo imenovanje za ljubljanskega nadškofa, ki ga ni hotela potrditi rimska kurija, dokler ne bi preklical svojih zmot. Spor, ki je zato nastal med Dunajem in Rimom, se je končal šele z njegovo smrtjo. Njegova zasluga je tudi ureditev škofijskih mej in razširitev oblasti ljubljanske škofije nad vso deželo Kranjsko. Ljubljanski škof Karel Janez Herberstein je pripadal plemiški rodbini, ki je živela na sedanjem slovenskem Štajerskem v 15. stoletju. V lasti so imeli posestva na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem, med drugim grad Hrastovec ter radgonski in ptujski grad. Rodil se je leta 1719 v Gradcu.

Ker je v drugi polovici 19. stoletja združenje ljubiteljev in poklicnih glasbenikov »Filharmonična družba« v Ljubljani postajalo vse bolj nemško usmerjeno in je prenehalo podpirati razvoj narodno osamosvajajoče se slovenske glasbe, so na današnji dan pred 150-imi leti (1872.) v Ljubljani kot osrednjo slovensko glasbeno institucijo ustanovili »Glasbeno matico«. Zbirati je začela slovenske narodne pesmi in redno izdajati skladbe predvsem domačih avtorjev. To je spodbudno vplivalo na glasbeno ustvarjanje na Slovenskem ter na zbujanje in utrjevanje slovenske narodne zavesti, ki je takrat prevevalo vse politično in kulturno delovanje pri nas. Glasbena matica je odprla tudi svojo glasbeno šolo ter ustanovila pevski zbor, ki se je pod vodstvom Mateja Hubada dvignil na visoko raven in postal zgled slovenskim zborom na splošno. Po prvi svetovni vojni je Glasbena matica svoje delo uspešno nadaljevala: med drugim je leta 1919 ustanovila konservatorij in nato še Orkestralno društvo.

Radijska napovedovalka Ana Mlakar se je po študiju tehnike govora na akademiji za igralsko umetnost posvetila zvočni strani slovenske besede, sicer pa je bila ena naših prvih radijskih napovedovalk. Za mikrofonom ljubljanskega radia se je prvič oglasila leta 1945. Pozneje je kot mentorica vzgojila rodove radijskih napovedovalk in napovedovalcev, hkrati pa je bila tudi višja strokovna sodelavka za odrski govor na ljubljanski akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Prisluhnimo odlomku njenih govornih vaj s kandidatko za napovedovalko. *Posnetek Oblikovanje in utrjevanje zvočne podobe slovenske besede je Ana Mlakar razširila še na druge slovenske radijske postaje, tudi na tržaško, in pozneje na televizijo. Rodila se je pred 100 leti (1922) v Slovenski Bistrici.

Leta 1941 so nemški okupatorji z železniške postaje v Slovenski Bistrici odpeljali prvi transport slovenskih izgnancev v Srbijo. V spomin na ta dogodek je današnji dan označen za dan slovenskih izgnancev. Nacisti so v okupirani Sloveniji že pred vojno zasnovali sistematično raznarodovalno politiko in natančen načrt za ponemčenje območja. Po tem načrtu je bil predviden izgon tretjine slovenskega prebivalstva iz zasedene Štajerske in Gorenjske, to znaša od 220 do 260 tisoč ljudi. Tako naj bi izgnali vse slovenske izobražence, ki so jih prepoznali kot nosilce narodne zavesti. Izgnali naj bi tudi vse prebivalstvo, ki se je na Štajersko in Gorenjsko naselilo po letu 1914, in vse, ki niso bili primerni za ponemčevanje, ter prebivalce mest in vasi s celotnih območij Posavja, Obsotelja, severne Dolenjske ter stokilometrskega pasu po dolžini in 25 kilometrov po širini ob tedanji nemško-italijanski okupacijski meji. Za izgon prebivalstva so odprli posebna zbirna središča, sprva v Mariboru, Celju in Šentvidu pri Ljubljani; od tam so potem izgnance v živinskih vagonih vozili v Srbijo, Bosno in Hercegovino in na Hrvaško.