Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Trpka usoda goriškega nadškofa in metropolita
Narodni dom v Ljubljani
Pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji
Frančišek Borgia Sedej je bil marca 1906 posvečen in ustoličen za goriškega nadškofa in metropolita. Na tem položaju je bil do leta 1931, ko se je moral pod pritiskom italijanskih fašističnih oblasti upokojiti. Ko so leta 1927 sklenili, da mora biti verouk v šoli izključno v italijanskem jeziku, je nadškof Sedej ustanovil 'župnijske šole', v katerih je verouk potekal v slovenskem jeziku, in v pastirskem pismu o krščanskem nauku v materinščini dve leti pozneje zapisal, da "državna oblast nima nobene pravice verski pouk poniževati v sredstvo za potujčevanje". Fašisti so si na vse načine prizadevali za njegovo odstranitev z goriškega nadškofijskega sedeža. Tako so mu pobudo, naj zaprosi za upokojitev, predstavili kot željo papeža Pija Enajstega. Privolil je v upokojitev s pogojem, da ga nasledi nekdo, ki ne bo delal razlik med italijanskimi in slovenskimi verniki. Pri izboru naslednika pa je Vatikan prelomil obljubo ter ustregel fašističnim oblastem in za Sedejevega naslednika imenoval odločnega zagovornika italijanskega nacionalizma Giovannija Sirottija. Ta poteza je Sedeja tako prizadela, da je poldrugi mesec po odstopu umrl. Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej se je rodil leta 1854 v Cerknem.
Zamisel o graditvi Narodnega doma v Ljubljani – osrednjega slovenskega kulturnega hrama – se je porodila že leta 1869, vendar je moralo miniti kar 27 let, preden so domoljubi za zidavo zbrali dovolj denarja. Ko so narodni dom med dvodnevnim dogajanjem leta 1896 vendarle slovesno odprli, je bila v deželnem gledališču najprej predstava Dramatičnega društva in po njej koncert vojaške godbe ter pevskih zborov. Naslednji dan pa so pripravili zborovanje in banket s slavnostnim plesom. V novem poslopju Narodnega doma so dobili prostore telovadno društvo Sokol, čitalnica, Dramatično društvo, Ciril-Metodova družba, društvo Pravnik, Slovensko planinsko društvo in še nekateri.
Narodni delavec Franci Zwitter je bogoslovje študiral v Innsbrucku, pravo pa na Dunaju in v Gradcu; tam je leta 1939 promoviral. Ker ni dobil službe, je študiral še ekonomijo na Dunaju, leta 1940 pa je bil vpoklican v nemško vojsko. Oktobra leta 1944 se je pridružil črnogorskim partizanom. Po vrnitvi na Koroško je delal na beljaškem okrajnem glavarstvu, vodil pisarno Osvobodilne fronte za beljaški okraj in junija 1946 prevzel uredništvo “Slovenskega vestnika”, pozneje pa odprl svojo odvetniško pisarno. Franci Zwitter se je že v gimnaziji vključil v prosvetno delo, leta 1948 je bil predsednik Slovenske prosvetne zveze, nekaj pozneje je ustanovil založniško in tiskarsko družbo Drava, v letih od 1955 do 1982 pa je bil predsednik Zveze slovenskih organizacij na Dunaju. Kot pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji je bil leta 1975 med začetniki vsakoletnih srečanj narodnostnih skupnosti sosednjih dežel in je sodeloval v mednarodnih manjšinskih organizacijah. O pravnem, političnem in kulturnem položaju koroških Slovencev je pisal v časnike in revije na Koroškem in v Sloveniji. Franci Zwitter se je rodil leta 1913 v Zahomcu na Koroškem.
10. oktobra 1920 je bil na Koroškem izveden plebiscit – glasovanje o državni pripadnosti tamkajšnjih prebivalcev. Po zlomu monarhije je z vojaškim nastopom čet generala Rudolfa Maistra slovenski del Koroške prešel pod jugoslovansko upravo, hkrati pa je bil tesno povezan z ozemeljskimi interesi na novo nastale Republike nemške Avstrije. Mirovna pogodba iz Saint Germaina, sklenjena leta 1919, je potrdila razdelitev plebiscitnega ozemlja na južno cono A pod jugoslovansko upravo in cono B pod avstrijsko. Zato je bil plebiscit v načrtu le, če bi Jugoslavija zmagala v coni A. Vendar so Avstrijci po odprtju demarkacijske črte v tej coni okrepili propagando: med drugim so Slovencem obljubili dosledno uresničevanje določil mirovne pogodbe o manjšinah. Tako se je na plebiscitu več kot 59 odstotkov volivcev odločilo za Avstrijo. *Posnetek Pravi zgodovinar dr. Teodor Domej iz Celovca. Že na slovesni seji koroškega deželnega zbora 25. novembra 1920 je deželni upravitelj doktor Arthur Lemish odkrito napovedal hitro germanizacijo koroških Slovencev ter jim tako oblastniško odrekel večino predplebiscitnih obljub o doslednem spoštovanju pravic narodne skupnosti.
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
6259 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Trpka usoda goriškega nadškofa in metropolita
Narodni dom v Ljubljani
Pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji
Frančišek Borgia Sedej je bil marca 1906 posvečen in ustoličen za goriškega nadškofa in metropolita. Na tem položaju je bil do leta 1931, ko se je moral pod pritiskom italijanskih fašističnih oblasti upokojiti. Ko so leta 1927 sklenili, da mora biti verouk v šoli izključno v italijanskem jeziku, je nadškof Sedej ustanovil 'župnijske šole', v katerih je verouk potekal v slovenskem jeziku, in v pastirskem pismu o krščanskem nauku v materinščini dve leti pozneje zapisal, da "državna oblast nima nobene pravice verski pouk poniževati v sredstvo za potujčevanje". Fašisti so si na vse načine prizadevali za njegovo odstranitev z goriškega nadškofijskega sedeža. Tako so mu pobudo, naj zaprosi za upokojitev, predstavili kot željo papeža Pija Enajstega. Privolil je v upokojitev s pogojem, da ga nasledi nekdo, ki ne bo delal razlik med italijanskimi in slovenskimi verniki. Pri izboru naslednika pa je Vatikan prelomil obljubo ter ustregel fašističnim oblastem in za Sedejevega naslednika imenoval odločnega zagovornika italijanskega nacionalizma Giovannija Sirottija. Ta poteza je Sedeja tako prizadela, da je poldrugi mesec po odstopu umrl. Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej se je rodil leta 1854 v Cerknem.
Zamisel o graditvi Narodnega doma v Ljubljani – osrednjega slovenskega kulturnega hrama – se je porodila že leta 1869, vendar je moralo miniti kar 27 let, preden so domoljubi za zidavo zbrali dovolj denarja. Ko so narodni dom med dvodnevnim dogajanjem leta 1896 vendarle slovesno odprli, je bila v deželnem gledališču najprej predstava Dramatičnega društva in po njej koncert vojaške godbe ter pevskih zborov. Naslednji dan pa so pripravili zborovanje in banket s slavnostnim plesom. V novem poslopju Narodnega doma so dobili prostore telovadno društvo Sokol, čitalnica, Dramatično društvo, Ciril-Metodova družba, društvo Pravnik, Slovensko planinsko društvo in še nekateri.
Narodni delavec Franci Zwitter je bogoslovje študiral v Innsbrucku, pravo pa na Dunaju in v Gradcu; tam je leta 1939 promoviral. Ker ni dobil službe, je študiral še ekonomijo na Dunaju, leta 1940 pa je bil vpoklican v nemško vojsko. Oktobra leta 1944 se je pridružil črnogorskim partizanom. Po vrnitvi na Koroško je delal na beljaškem okrajnem glavarstvu, vodil pisarno Osvobodilne fronte za beljaški okraj in junija 1946 prevzel uredništvo “Slovenskega vestnika”, pozneje pa odprl svojo odvetniško pisarno. Franci Zwitter se je že v gimnaziji vključil v prosvetno delo, leta 1948 je bil predsednik Slovenske prosvetne zveze, nekaj pozneje je ustanovil založniško in tiskarsko družbo Drava, v letih od 1955 do 1982 pa je bil predsednik Zveze slovenskih organizacij na Dunaju. Kot pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji je bil leta 1975 med začetniki vsakoletnih srečanj narodnostnih skupnosti sosednjih dežel in je sodeloval v mednarodnih manjšinskih organizacijah. O pravnem, političnem in kulturnem položaju koroških Slovencev je pisal v časnike in revije na Koroškem in v Sloveniji. Franci Zwitter se je rodil leta 1913 v Zahomcu na Koroškem.
10. oktobra 1920 je bil na Koroškem izveden plebiscit – glasovanje o državni pripadnosti tamkajšnjih prebivalcev. Po zlomu monarhije je z vojaškim nastopom čet generala Rudolfa Maistra slovenski del Koroške prešel pod jugoslovansko upravo, hkrati pa je bil tesno povezan z ozemeljskimi interesi na novo nastale Republike nemške Avstrije. Mirovna pogodba iz Saint Germaina, sklenjena leta 1919, je potrdila razdelitev plebiscitnega ozemlja na južno cono A pod jugoslovansko upravo in cono B pod avstrijsko. Zato je bil plebiscit v načrtu le, če bi Jugoslavija zmagala v coni A. Vendar so Avstrijci po odprtju demarkacijske črte v tej coni okrepili propagando: med drugim so Slovencem obljubili dosledno uresničevanje določil mirovne pogodbe o manjšinah. Tako se je na plebiscitu več kot 59 odstotkov volivcev odločilo za Avstrijo. *Posnetek Pravi zgodovinar dr. Teodor Domej iz Celovca. Že na slovesni seji koroškega deželnega zbora 25. novembra 1920 je deželni upravitelj doktor Arthur Lemish odkrito napovedal hitro germanizacijo koroških Slovencev ter jim tako oblastniško odrekel večino predplebiscitnih obljub o doslednem spoštovanju pravic narodne skupnosti.
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Trdnjava na griču je mestu dala ime Slovenska prosvetna zveza na Koroškem Zastava na Aljaževem stolpu
Avtor dela »Slovenska bibliografija" Pisateljeva noč na ljubljanskem kolodvoru Prve srčne zaklopke in spodbujevalnik pri nas
Konservativna trojica staroslovencev Inventarna knjiga po zgledu pariškega Louvra Zadnji dnevi Jugoslovanske armade na Slovenskem
Pisateljeva družbena kritičnost Spremenjena vloga metafor v moderni poeziji Ozemlje Slovenije prvič v zgodovini združeno v enotno cerkveno pokrajino
Med ustanovitelji Dramatičnega društva v Ljubljani Pesnik, kritik in urednik Začetki slovenske lovske organizacije
Prvi muzej na prostem pri nas Arhitektka in plesna pedagoginja Slovenska olimpijska listina
Zapisan koroškemu glasbenemu izročilu Slovenske žrtve v Kraljevu v Srbiji Najhujše bombardiranje Maribora
Prva slovenska socialna pesem Cesarica ukazala popis prebivalstva Novo življenje bogate osebne knjižnice generala in pesnika Rudolfa Maistra
Skrb za umetnoobrtne poklice Pisateljica in popotnica iz Celja Jugoslovanski in avstrijski predsednik odprla most čez Muro
"Prepozno je, veličanstvo." Spodbuda prekmurski književnosti Redno oddajanje slovenske televizije
Trpka usoda goriškega nadškofa in metropolita Narodni dom v Ljubljani Pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji
Pravnik, ki je v Gradcu predaval v slovenščini Marseillski atentat na jugoslovanskega vladarja Arhitekt in slikar
Knjižna dela nabožnega pisca Pravnik in zavzet planinski organizator Najstnik, ki je uporništvu proti nacizmu plačal z življenjem
Igralec s poudarjeno toplo človeško noto Tretji žalostni transport iz Celja Tolarski bankovci iz Velike Britanije, kovanci s Slovaške
Slovenski liberalni prvak Za napredek kmetijskega šolstva Prvi slovenski vzpon na katerega izmed osemtisočakov
Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu Igralka in pesnica Ljubljanski dvojčici, spočeti nekoliko drugače
Obveščevalec in slikar Spodbuda goriški galeriji Partizan ob zahodni meji
Višji vinarski nadzornik za Slovenijo Prvi urednik Slovenskega čebelarja Nasprotja med umetniki in propagandisti
Osrednja osebnost slovenske bibliografije Igralska pot od gledališča do televizije Morija za zidom mariborskih sodnih zaporov
Razprava o numerični teoriji Začetnik radiokarbonskega datiranja pri nas Najstarejše delujoče slovensko društvo v Južni Ameriki
Neveljaven email naslov