Trpka usoda goriškega nadškofa in metropolita

Narodni dom v Ljubljani

Pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji

Frančišek Borgia Sedej je bil marca 1906 posvečen in usto­ličen za goriškega nadškofa in metropolita. Na tem položaju je bil do leta 1931, ko se je moral pod pritiskom italijanskih fašističnih oblasti upokojiti. Ko so leta 1927 sklenili, da mora biti verouk v šoli izključno v italijanskem jeziku, je nadškof Se­dej ustanovil 'župnijske šole', v katerih je verouk potekal v slovenskem jeziku, in v pastirskem pismu o krščanskem nauku v materinščini dve leti pozneje zapisal, da "državna oblast nima nobene pravice verski pouk poniževati v sredstvo za potujčevanje". Fašisti so si na vse načine prizadevali za njegovo odstranitev z goriškega nadškofijskega sedeža. Tako so mu pobudo, naj zaprosi za upokojitev, predstavili kot željo papeža Pija Enajstega. Privolil je v upokojitev s pogojem, da ga nasledi nekdo, ki ne bo delal razlik med italijanskimi in slovenskimi verniki. Pri izboru naslednika pa je Vatikan prelomil obljubo ter ustregel fašističnim oblastem in za Sedejevega naslednika imenoval odločnega zagovornika italijanskega nacionalizma Giovannija Sirottija. Ta poteza je Sedeja tako prizadela, da je poldrugi mesec po odstopu umrl. Goriški nadškof Frančišek  Borgia Sedej se je rodil leta 1854 v Cerknem.

Zamisel o graditvi Narodnega doma v Ljubljani – osrednjega slovenskega kulturnega hrama – se je porodila že leta 1869, vendar je moralo miniti kar 27 let, preden so domoljubi za zidavo zbrali dovolj denarja. Ko so narodni dom med dvodnevnim dogajanjem leta 1896 vendarle slovesno odprli, je bila v deželnem gledališču najprej predstava Dramatičnega društva in po njej koncert vojaške godbe ter pevskih zborov. Naslednji dan pa so pripravili zborovanje in banket s slavnostnim plesom. V novem poslopju Narodnega doma so dobili prostore telovadno društvo Sokol, čitalnica, Dramatično društvo, Ciril-Metodova družba, društvo Pravnik, Slovensko planinsko društvo in še nekateri.

Narodni  delavec  Franci Zwitter je bogoslovje študiral v Innsbrucku, pravo pa na Dunaju in v Gradcu; tam je leta 1939 promoviral. Ker ni dobil službe, je študiral še ekonomijo na Dunaju, leta 1940 pa je bil vpoklican v nemško vojsko. Oktobra leta 1944 se je pridružil črnogorskim partizanom. Po vrnitvi na Koroško je delal na beljaškem okrajnem glavarstvu, vodil pisarno Osvobodilne fronte za beljaški okraj in junija 1946 prevzel uredništvo “Slovenskega vestnika”, pozneje pa odprl svojo odvetniško pisarno. Franci Zwitter se je že v gimnaziji vključil v prosvetno delo, leta 1948 je bil predsednik Slovenske prosvetne zveze, nekaj pozneje je ustanovil založniško in tiskarsko družbo Drava, v letih od 1955 do 1982 pa je bil predsednik Zveze slovenskih organizacij na Dunaju. Kot pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji je bil leta 1975 med začetniki vsakoletnih srečanj narodnostnih skupnosti sosednjih dežel in je sodeloval v mednarodnih manjšinskih organizacijah. O pravnem, političnem in kulturnem položaju koroških Slovencev je pisal v časnike in revije na Koroškem in v Sloveniji. Franci Zwitter se je rodil leta 1913 v Zahomcu na Koroškem.

10.  oktobra 1920 je bil na Koroškem izveden plebiscit  –  glaso­vanje o državni pripadnosti tamkajšnjih prebivalcev. Po zlomu monarhije je z vojaškim nastopom čet generala Rudolfa Maistra slovenski del Koroške prešel pod jugoslovansko upravo, hkrati pa je bil tesno povezan z ozemeljskimi interesi na novo nastale Republike nemške Avstrije. Mirovna pogodba iz Saint Germaina, sklenjena leta 1919, je potrdila razdelitev plebiscitnega ozemlja na južno cono A pod jugoslovansko upravo in cono B pod avstrijsko. Zato je bil plebiscit v načrtu le, če bi Jugoslavija zmagala v coni A. Vendar so Avstrijci po odprtju demarkacijske črte v tej coni okrepili  propagando: med drugim so Slovencem obljubili  dosledno uresničevanje določil mirovne pogodbe o manjšinah. Tako se je na plebiscitu več kot 59 odstotkov volivcev odločilo za Avstrijo. *Posnetek Pravi zgodovinar dr. Teodor Domej iz Celovca. Že na slovesni seji koroškega deželnega zbora 25. novembra 1920 je deželni upravitelj doktor Arthur Lemish odkrito napovedal hitro germanizacijo koroških Slovencev ter jim tako oblastniško odrekel večino predplebiscitnih obljub o doslednem spoštovanju pravic narodne skupnosti.

*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi  dragoceni posnetki  ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*