Domoljubna spodbuda premožnega podjetnika

Minister v dunajski vladi

Pika Nogavička spregovori slovensko

Tiskar in knjigár Dragotin Hribar se je tiskarstva učil pri uglednem ljubljanskem tiskarju Blazniku, na Dunaju pa je končal še Višjo trgovsko šolo. Pozneje je vodil ljubljansko Narodno tiskarno. Leta 1890 se je preselil v Celje, kjer je leto pozneje ustanovil lastno tiskarno. Njegov prihod je poživil kulturno in politično delo celjskih Slovencev, saj so bile v Hribarjevi tiskarni kmalu natisnjene prve knjige v slovenščini, leta 1891 pa je začel izdajati tudi Domovino, političen časnik za spodnještajerske Slovence in vsako leto tudi priljubljeni Ilustrovani narodni koledar. To je bilo v času ostrih slovensko-nemških nacionalnih sporov na Spodnjem Štajerskem zelo pomembno delo, Hribar pa se je uveljavil tudi kot odličen govornik na političnih zborovanjih in zastopnik narodno obrambne Družbe sv. Cirila in Metoda. Zaradi nesoglasij s celjskimi Slovenci se je leta 1902 vrnil v Ljubljano in se usmeril v podjetništvo. Tako je po prvi svetovni vojni od avstrijske države je odkupil delnice dolenjskih železnic in jih obvaroval pred tujimi vplivi, bil je predsednik Kranjske hranilnice, soustanovitelj Zveze industrialcev, nadzorni član Narodne banke v Beogradu ter pred 100 leti (1922) ustanovitelj in pozneje predsednik Ljubljanske borze. Dragotin Hribar se je rodil pred 160 leti (1862) v Ljubljani.

Pravnik Ivan Žolger je po osnovni šoli v Slovenski Bistrici in gimnaziji v Mariboru odšel študirat v Gradec in Pariz. Leta 1895 je v Gradcu promoviral »sub auspiciis imperatoris« – kot odličnjak pod pokroviteljstvom cesarja. Z vrhunskim pravnim pristopom do dualizma je pritegnil pozornost prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki je želel odpraviti takšno ureditev monarhije in vzpostaviti zvezno državo Veliko Avstrijo. Žolger je zato postal član prestolonaslednikovega belvederskega kroga, ki je koval načrte za prihodnjo ureditev monarhije, ko bi ostarelega cesarja Franca Jožefa nadomestil prav Franc Ferdinand. Sledil je sarajevski atentat, dr. Ivan Žolger pa je leta 1917 postal prvi minister slovenskega rodu v avstrijski vladi, in sicer minister brez listnice z nalogo, da pripravi ustavno reformo v smislu narodne federalizacije avstrijske polovice monarhije v uradniški vladi Ernsta Seidlerja. Po razpadu je bil nekaj časa v igri za prvega predsednika Narodne vlade, a je nato to mesto zasedel vitez Josip Pogačnik. Žolger se je od ustavnega prava preusmeril k meddržavnemu pravu in sodeloval na pariški mirovni konferenci. Tam je bilo pomembno tudi njegovo prizadevanje v času, ko je Italija po posredovanju Dunaja zahtevala plebiscit glede ozemeljske pripadnosti Maribora.  *Posnetek  *//* Je povedal zgodovinar dr. Andrej Rahten. Leta 1919 je postal profesor na ljubljanski pravni fakulteti in ustvaril temelje slovenske mednarodnopravne terminologije. Pravnik Ivan Žolger se je rodil leta 1867 na Devini pri Slovenski Bistrici.

Mladinska pisateljica, prevajalka in urednica Kristina Brenk je leta 1935 iz pedagogike in psihologije diplomirala na filozofski fakulteti v Ljubljani, štiri leta pozneje pa doktorirala iz pedagogike. Med drugo svetovno vojno je kot kurirka Osvobodilne fronte sodelovala v narodnoosvobodilnem gibanju, od leta 1949 do upokojitve leta 1973 pa je bila urednica pri založbi Mladinska knjiga. Skoraj vsa njena dela so namenjena otrokom – njena osrednja tema je bil doživljajski svet sodobnega otroka. V slovenščino je prevedla tudi nekatera ključna dela svetovne mladinske književnosti. Tako je »v slovenščino pripeljala« tudi Piko Nogavičko. Kristina Brenkova – rodila se je leta 1911 v Horjulu – je med drugim prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo in bila leta 2000 uvrščena na častno listo Hansa Christiana Andersena, leta 2007 pa je postala častna meščanka Ljubljane.

Po tistem, ko je častnik, plemič in pisatelj Robert Baden-Powell leta 1907 na otoku Brownsea organiziral poskusni tabor, na katerem je v skavtsko življenje vpeljal dvajset fantov, se je njegova zamisel kmalu razširila tudi v okolje podonavske monarhije in njenih slovenskih dežel. Tako je bil prvi shod poljskih in avstrijskih skavtov v Ljubljani že leta 1913. Prva skavtska organizacija pri nas pa je bila pod vodstvom Franca Pintarja ustanovljena 22. oktobra pred 100 leti (1922). Gibanje je pritegnilo in že naslednje leto so se skupine povezale v tako imenovano Župo skavtov v Sloveniji. Ta je poleti 1923 v Kamniški Bistrici organizirala prvi slovenski skavtski tabor.

*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi  dragoceni posnetki  ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*