Avtor »povesti davnih dedov« Biolog postal prešernoslovec Tri desetletja urejanja Planinskega vestnika *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Pripovednik in dramatik Fran Saleški - Finžgar je kot duhovnik  služboval v različnih krajih Slovenije, po upokojitvi leta 1936 pa je še naprej deloval v kulturnih ustanovah. Bil je predsednik Nove založbe ter urednik Mohorjeve družbe in Mladike. Leta 1938 je bil izvoljen za rednega člana akademije znanosti in umetnosti, leta 1951 pa je dobil Prešernovo nagrado. Za Finžgarja je značilno, da je nadaljeval tradicijo povesti za ljudstvo, kakršno je v svojem programu začrtal Fran Levstik in sta jo v drugi polovici 19. stoletja pisala Josip Jurčič in Janko Kersnik. V njegovih povestih se menjavajo romantična zaverovanost v preteklost domače pokrajine pod Stolom in realistične snovi iz tedanjega časa. Njegovo najobširnejše delo je roman “Pod svobodnim soncem”, ki ga je podnaslovil “Povest davnih dedov”; z njim je tudi končal večja besedila in se posvetil povestim in črticam iz kmečkega življenja. Omeniti moramo še, da je bil prav Fran Saleški - Finžgar tisti, ki je slovesno nagovoril poslušalke in poslušalce našega radia na prvi dan oddajanja leta 1928, vodil pa je tudi odbor za odkup Prešernove rojstne hiše, saj je bil ne le njegov veliki občudovalec, pač pa tudi daljni sorodnik. Rodil se je leta 1871 v Doslovčah pri Žirovnici.

Pavel Grošelj je leta 1907 na dunajski univerzi diplomiral iz biologije in bil nato profesor na Prvi in Drugi moški gimnaziji in na ženskem liceju v Ljubljani. Pozneje je predaval na medicinski fakulteti, na njej organiziral biološki inštitut in bil do smrti njegov predstojnik. Grošelj je začel pesniti že v gimnaziji, prve pesmi pa je objavil v Ljubljanskem zvonu leta 1902. V tistem obdobju je napisal tudi primerjalno študijo “Prešeren in Petrarca”, s predavanji o Prešernu pa se je uvrstil med zgodnje prešernosolovce. Aktivno je posegal v boj za slovensko univerzo in kot član vseučiliške komisije v pripravah tudi neposredno sodeloval. Dolga leta si je prizadeval za izdajanje slovenske poljudnoznanstvene revije in leta 1933 je Muzejsko društvo za Slovenijo pod njegovim uredništvom začelo izdajati revijo “Proteus”. Biolog in kulturni delavec Pavel Grošelj se je rodil pred 140 leti (1883) v Ljubljani.

Pevovodja in skladatelj  Pavel Kêrnjak v mladosti ni imel priložnosti za glasbeni pouk, zato se je pozneje sam glasbeno izobraževal. Izročilo koroških pevskih zborov ga je tako pritegnilo, da je začel zapisovati in prirejati ljudske pesmi. Tudi izvirne pesmi je poskušal v besedilu, melodiji in harmoniji približati koroškemu zborovskemu izročilu. Med najbolj znanimi so “Rož, Podjuna, Zila” ter “Katrca in “Mojcej”. Pavel Kernjak je povedal, kako je nastala *Posnetek  Slišali ste odlomek pesmi Mojcej, oh Mojcej v izvedbi mešanega pevskega zbora Bilka iz Bilčovsa. Zborovodja je bil Dominik Jurca.  Pavel Kernjak – rodil se je leta 1899 v Šentilju na Koroškem – se je uveljavil tudi kot glavni pevovodja Slovenske prosvetne zveze.

Pred 110 leti (1913) se je v Trzinu rodil publicist, urednik in organizator planinstva Tine Orel. Kot profesor slavistike je od leta 1938 poučeval na celjski gimnaziji, pozneje pa je bil tudi njen ravnatelj. Po drugi svetovni vojni je urejal “Celjski zbornik” in “Turistični vestnik”, delal v republiških pedagoških službah in predaval na pedagoški fakulteti. Bil je tudi uspešen alpinist, gorski reševalec in predsednik Planinskega društva Celje. Skrbel je za obnovo med vojno porušenih planinskih postojank ter se trudil za vzgojno in izobraževalno delo v planinski organizaciji. Do leta 1979 je trideset let urejal “Planinski vestnik”, ga prenovil ter dvignil na višjo raven. Tine Orel je za svoje delo prejel Bloudkovo nagrado.