Urednica prvega slovenskega ženskega časopisa Predavatelj ruske književnosti v Veliki Britaniji Med ustanovnimi člani Slovenskega stalnega gledališča v Trstu *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Pripovednica, publicistka in urednica Marica Nadlišek Bartol je od leta 1897 do leta 1900 urejala prvi slovenski ženski časopis Slovenka. Rodila se je na današnji dan leta 1867 v Trstu. Po maturi na goriškem učiteljišču je nekaj let poučevala v šolah v tržaški okolici. Pisala je prispevke o književnosti in ženskih vprašanjih in jih objavljala v Slovenskem narodu, Edinosti in Slovenskem svetu. Leta 1889 je v Ljubljanskem zvonu objavila svojo prvo novelo Moja prijateljica. Pozneje je ustvarjala krajšo prozo in leta 1898 objavila roman Fata Morgana. Po zgledu ruskih realistov in na pobudo mentorja Janka Kersnika je Marica Nadlišek Bartol kritično portretirala zlasti tržaško malomeščanstvo, pisala pa je v slogu zmernega poetičnega realizma.

Mozaik pionirskega obdobja razvoja letalstva ima pomembne delce tudi v slovenski zgodovini. Med opazne predstavnike sodi Mariborčan Franc Wels. Na začetku dvajsetega stoletja je po vzoru letečega rastlinskega semena razvil brezmotorno brezrepno letalo in z njim tudi letel. To je bil prvi uspešni polet z letalno napravo, težjo od zraka, v Avstro-Ogrski in prvi s takim letalom – "letečim krilom" – na svetu; drsel je 250 m daleč na višini 25 m. Ker mu v naslednjih letih letala ni uspelo prirediti za motorno letenje, se je posvetil drugim stvarem in prijavil več kot trideset patentov, ki pa komercialno niso bili uspešni. V tridesetih letih dvajsetega stoletja se je v svojem letalskem laboratoriju v Mariboru ukvarjal z aerodinamičnimi poskusi in se posvetil predvsem razvoju cikloidnega letala, nekakšnega helikopterja z rotorjem na vodoravni osi. Z načrtovanjem letala, ki bi se lahko navpično dvigovalo in spuščalo ali pa lebdelo nad izbrano točko, se je namreč v tistem času ukvarjal marsikdo. Franc Wels se je rodil pred 150 leti (1873) v Mariboru.

Leta 1887 se je v Krupi pri Semiču rodil literarni zgodovinar, esejist in prevajalec Janko Lavrin. V  Rusiji, Franciji in Skandinaviji je študiral slavistiko. Med prvo svetovno vojno je z balkanskega bojišča poročal kot dopisnik moskovskega časopisa Novoje vremja, leta 1917 pa je odšel v Veliko Britanijo. Na univerzi v Nottinghamu je leta 1923 postal profesor za novejšo rusko književnost, bil je tudi dekan in kar trideset let predavatelj. Med drugo svetovno vojno je sodeloval pri slovenskih oddajah londonskega radia. Lavrin je raziskoval najpomembnejše osebnosti in smeri ruske literature 19. in 20. stoletja ter posamezne zahodno- in srednjeevropske avtorje. V tako imenovani psihokritični obravnavi je upošteval sociološke in psihološke plati avtorjevega dela in življenja; večkrat je primerjal po dva značilna avtorja, tudi iz različnih književnosti. Pisal je po večini v angleščini, njegova pomembnejša dela pa so izhajala tudi v drugih svetovnih jezikih. Že leta 1910 je v angleščino prevedel Cankarjevo Hišo Marije Pomočnice, nato pa nadaljeval prevajanje njegovih del ter poezije Prešerna, Župančiča, Bora in drugih. Janko Lavrin je leta 1971 prejel  Prešernovo nagrado.

V Gorici se je leta 1919 rodil igralec Aleksander Valič. Družina se je leta 1930 umaknila v Ljubljano, kjer je Aleksander že pri 17 letih nastopal na amaterskem Sokolskem odru. Po fašistični zasedbi se je pridružil partizanom in postal član Frontnega gledališča VII. korpusa. Številne vloge je odigral tudi v filmih (nastopil je že v prvem slovenskem celovečernem igranem filmu Na svoji zemlji) ter v televizijskih in radijskih igrah. Kot režiser je uspešno sodeloval z amaterskimi skupinami, objavil pa je tudi dve knjigi o gledališkem življenju: Frontniki ter Sanje in resničnost. Po osvoboditvi je bil med ustanovnimi člani Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Igral je tudi v prvem slovenskem zvočnem celovečernem igranem filmu Na svoji zemlji. *Posnetek Leta 1947 se je preselil v Ljubljano. Aleksander Valič je ustvaril več kot 120 gledaliških ter filmskih vlog in za življenjsko delo leta 2008 dobil Borštnikov prstan.