Likovni lirik izpovedoval resnico v estetsko prefinjeni obliki Radijski urednik in direktor Zločin na Stranicah pri Frankolovem *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

12. februarja leta 1909 se je v Bukovici pri Gorici rodil slikar in grafik Zoran Mušič. S slikanjem sta ga prva seznanjala njegova učitelja Viktor Cotič in Anton Gvajc v Mariboru. Študiral je v Zagrebu, na akademiji za likovno umetnost. Leta 1934 je končal študij in nato obiskal Španijo, od tam pa se je sredi tridesetih let umaknil domov na Štajersko. Leta 1944 je bil interniran v taborišče Dachau. V njem je ustvaril risbe, javnosti pa jih je predstavil na razstavah v Bologni leta 1965 in v Parizu leta 1981. Taboriščne risbe je nadgradil v spominih, prenesenih na papir. Šlo je za cikel Nismo poslednji. V taborišču je Mušič ustvaril kakšnih 200 risb, od teh se jih je ohranila približno četrtina. *Posnetek Po osvoboditvi se je vrnil v Gorico in kmalu odpotoval v Benetke. Leta 1952 je kot dobitnik pariške nagrade v Cortini prvič razstavljal v Parizu, pogodba s Francosko galerijo pa mu je omogočila ustalitev v tem mestu. Od tedaj je živel v Benetkah in Parizu. Po vojni se je Mušič sicer vrnil v Ljubljano, toda ko so se leta 1947 pripravljali tako imenovani dachavski procesi, politično montirani sodni procesi proti nekdanjim taboriščnikom, je dobil namig in zapustil domovino. Zoran Mušič je za svoje delo med drugim prejel veliko častno nagrado 14. mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani, Prešernovo nagrado ter zlati častni znak svobode Republike Slovenije. V Franciji so mu že leta 1968 podelili viteški red, leta 1990 pa še “red legije časti”.

Pred 100 leti (1923) se je v Sostrem pri Ljubljani rodil novinar Jelo Gašperšič. Že pred vojno je sodeloval v naprednem mladinskem gibanju, med njo pa je bil organizator slovenske in jugoslovanske protifašistične mladine. Po osvoboditvi je bil med drugim tajnik Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije, od leta 1957 do 1969 glavni urednik govornega programa Radia Ljubljana in nato do leta 1973 direktor radijskih programov Radiotelevizije Ljubljana. Jelo Gašperšič je prejel Tomšičevo nagrado za življenjsko delo v novinarstvu.

Šolnik in narodni delavec Franc Aichholzer se je rodil leta 1884 v Spodnjem Dobjem na Koroškem. Po opravljeni maturi na učiteljišču je začel poučevati v Kotljah, kaj kmalu pa so ga začele oblasti zaradi narodnostnega delovanja kazensko prestavljati. Med prvo svetovno vojno je vodil šolo v Šentjakobu, ob izbruhu druge pa so ga aretirali in za pol leta poslali v koncentracijsko taborišče Buchenwald. Kot eden redkih slovenskih izobražencev, ki po plebiscitu leta 1920 niso zapustili Koroške, je Aichholzer vodil obnavljanje slovenskih zadružnih, šolskih in političnih organizacij, po drugi vojni pa je sodeloval pri uvajanju obveznega dvojezičnega šolstva. Kot starosta slovenskih koroških učiteljev je Franc Aichholzer vodil njihovo strokovno izpopolnjevanje in leta 1952 ustanovil šolski list Mladi rod.

Nemška nacistična policija je leta 1945 na Stranicah pri Frankolovem na obcestne jablane obesila 99 talcev, enega pa so med poskusom pobega ustrelili. Ta morija je bila nacistično maščevanje za uboj pomembnega nacističnega funkcionarja, okrožnega vodjo Štajerske domovinske zveze in deželnega svetnika Antona Dorfmeistra, ki so ga partizani ranili in je pozneje umrl. Obešanje v Frankolovem sodi med najhujše zločine, kar so jih nemški okupatorji med drugo svetovno vojno zagrešili nad Slovenci. Talce so pokopali v neposredni bližini v dveh skupnih grobovih.