Krasoslovec razširil sloves Postojnske jame Priljubljen govornik na taborih za zedinjeno Slovenijo Prvi slovenski dobitnik medalje na evropskem atletskem prvenstvu *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Speleolog in krasoslovec Ivan Andrej Perko je bil že kot gimnazijec pred 130 leti (1893) v Trstu soustanovitelj in predsednik jamskega kluba Hades, ki se je pred prvo svetovno vojno pridružil jamarskemu odseku Primorske sekcije Nemško-avstrijskega planinskega društva. V letih od 1901 do 1941 je bil najprej tajnik jamske komisije pri Postojnski jami, nato pa upravnik jame. Ta je po njegovi zaslugi postala svetovno znana. Skrbel je za jamsko infrastrukturo,  raziskovanje in turistično urejanje jame. Leta 1921 so pod njegovim vodstvom odprli za obisk Lepe jame in prekopali predor med Postojnsko in Črno jamo. Še pred prvo svetovno vojno so v prostorih jamske komisije odprli manjši jamarski muzej, leta 1929 ustanovili državni speleološki inštitut, nekaj pozneje pa še biospeleološko postajo v stranskem rovu. Ivan Andrej Perko je pisal tudi strokovne članke o podzemeljskih vodnih zvezah in kapnikih ter bil avtor oziroma soavtor več vodnikov po Postojnski jami. Rodil se je leta 1876 v Volóskem na Hrvaškem.

Pripovednik Valentin Zarnik se je rodil leta 1837 v Repnjah pod Šmarno goro. Gimnazijo je končal v Ljubljani, v Gradcu pa je doktoriral iz prava in bil nato odvetnik v Ljubljani. Kot književnik je najprej objavil romantično ljubezensko zgodbo iz Napoleonovih časov “Katarina” in pripovedko “Povodni mož”, napisal pa je tudi novelo o izprijenem zágorskem plemiču z naslovom “Maščevanje usode”. Bil je med prvimi, ki so pisali feljtone v Slovenskem narodu.  Leta 1869 je bil izvoljen v kranjski deželni zbor in bil med najbolj priljubljenimi govorniki na taborih za zedinjeno Slovenijo. Valentin Zarnik je slovel tudi po tem, da je visoko cenil svojega očeta, ljubljanskega cestnega pometača; pogosto ga je spremljal po ljubljanskih ulicah: oče z dolgo brezovo metlo na rami, sin odvetnik ob njem pa s srebrom okovano palico.

Leta 1931 se je v vasi Buče na Kozjanskem rodil atlet Stanko Lorger. Od leta 1951 do leta 1962 je bil član jugoslovanske atletske reprezentance. Na evropskem prvenstvu v Stockholmu je leta 1958 osvojil srebrno kolajno na 110 metrov z ovirami in postal prvi slovenski dobitnik medalje na evropskem atletskem prvenstvu. V tej disciplini je bil desetkratni balkanski prvak, kar 18 let pa tudi jugoslovanski rekorder *Posnetek Kot sprinter na ovirah je bil član celjskega Kladivarja ter udeleženec treh evropskih atletskih prvenstev in  treh olimpijskih iger v letih 1952, 1956 in 1960. Na zadnjih v Rimu je bil peti, to je bila najboljša olimpijska uvrstitev slovenskih atletov vse do iger v Atlanti leta 1996, ko je Brigita Bukovec osvojila srebro. Atlet Stanko Lorger je diplomiral iz matematike na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani ter do upokojitve poučeval na ekonomski srednji šoli v Celju. Dvakrat je bil razglašen za najboljšega športnika Jugoslavije, bil je prejemnik Bloudkove nagrade, častni meščan Celja, leta 2012 pa je bil sprejet v hram slovenskih športnih junakov.

Leta 1933 je v Ljubljani izšla prva številka revije Sodobnost, najstarejše slovenske revije za književnost in kulturo in obenem ene izmed štirih najstarejših literarnih revij v Evropi. Na nastanek revije je vplivala kriza Ljubljanskega zvona, ki po mnenju nekaterih ni dovolj radikalno branil narodnosti in svobode duha pred dogmatično miselnostjo ter se je premalo odločno zavzemal za pravičnejši družbeni red. Nekaj sodelavcev je svoje poglede predstavilo v brošuri Kriza Ljubljanskega zvona, zapustilo revijo in ustanovilo Sodobnost. Za tisti čas napredno, socialno usmerjeno miselnost so tako poosebljali prvi trije uredniki revije Sodobnost Josip Vidmar, Ferdo Kozak in Stanko Leben. Po devetih letih je revija zaradi vojne za tri leta prenehala izhajati in se pod uredništvom Juša in nato Ferda Kozaka vnovič prebudila leta 1946 kot Novi svet. Revija se je nato leta 1953 preimenovala v Našo sodobnost, ta pa desetletje pozneje nazaj v Sodobnost.