Zastopnik Sokolov v Osvobodilni fronti Iz vojaške uniforme v diplomacijo Politični konsenz študentov – a le za kratek čas *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Zgodovinar Josip Apih je kot Knafljev štipendist po končanih študijih na Dunaju opravil še izpit iz nemškega in slovenskega poučevanja na nižji gimnaziji ter nato služboval na Moravskem in v Celovcu. Preučeval je predvsem dogajanje v 18. in 19. stoletju, njegovo najpomembnejše delo »Slovenci in leto 1848« pa je prvi širši prikaz zgodovine marčne revolucije pri Slovencih. Sicer pa ga je zanimala predvsem vloga meščanstva, saj v kmečkih nemirih ni videl revolucionarnosti. V knjigi »Naš cesar« je prvi obdelal tudi slovensko zgodovino med letoma 1848 in 1898. Josip Apih se je rodil pred 170-imi leti (1853) v Zapužah na Gorenjskem.

Josip Andrej Rus je pravo študiral na Dunaju; tam je bil član Akademskega društva Slovenija in akademskega Sokola. Leta 1915 so ga kot politično sumljivega poslali v vojaški delavski oddelek, proti koncu prve svetovne vojne pa se je pod Maistrovim poveljstvom bojeval za severno mejo. Po vojni je v Ljubljani diplomiral iz prava in nato služboval kot sodnik, študiral pa je še filozofijo in se ukvarjal zlasti z razmerjem med etiko in pravom. Zelo dejaven je bil tudi v sokolski organizaciji. Po okupaciji  je Josip Rus na ustanovnem sestanku Osvobodilne fronte  aprila 1941 zastopal slovensko sokolstvo. *Posnetek Na zasedanju AVNOJ-a novembra leta 1943 v Jajcu je bil izvoljen za podpredsednika, po koncu druge svetovne vojne pa je bil delegat v zvezni in republiški skupščini ter nekaj let predsednik Zveze za telesno vzgojo Partizan Jugoslavije. Leta  1989 so izšli njegovi »Pričevanja in spomini« s podnaslovom »O sokolstvu, Osvobodilni fronti in novi Jugoslaviji«. Josip Rus se je rodil pred 130-imi leti (1893) na Bledu.

Pravnik in diplomat France Hočevar je leta 1937 doktoriral v Ljubljani in bil v prvem letu vojne med voditelji Osvobodilne fronte v Beli krajini. Leta 1942 so ga fašisti internirali in po kapitulaciji Italije je postal prvi poveljnik  partizanskega tabora v Gravini ter 3. prekomorske brigade. Leta 1944 je postal politični komisar 1. tankovske brigade. Po vojni je bil med prvimi diplomatskimi predstavniki v tujini, med drugim že leta 1945 svetnik vojne misije  in vodja jugoslovanskega predstavništva na Dunaju. V svojih spominih piše, kako je skrit za hišami opazoval britansko izročitev slovenskih domobrancev v Podgorju, verjetno se je prav on dogovarjal o njihovem vračanju v Jugoslavijo. Pozneje je deloval kot veleposlanik v Bukarešti in Varšavi. Bil je tudi predsednik vrhovnega sodišča Ljudske republike Slovenije, podpredsednik izvršnega sveta slovenske skupščine in predsednik univerzitetnega sveta univerze v Ljubljani. Diplomat in pravnik France Hočevar se je rodil pred 110-imi leti (1913) v Ljubljani.

 »Težavni svetovnopolitični položaj, v katerem se je čez noč znašel ves svet, posebno mali narodi, nas je združil v enoten akademski blok, da s tem dokažemo svojo neomajno narodno in državno zavest.« To je pisalo v začetku posebne izjave akademikov Aleksandrove univerze v Ljubljani, ki je bila objavljena na današnji dan leta 1939. Ta izjava je bila v nekakšnem nasprotju s takratnimi razmerami na univerzi, saj je bila ta – kot celoten slovenski politični prostor – ostro razdeljena na katoliški in liberalni politični tabor. Vendar je mlada slovenska inteligenca v kritičnem obdobju, ko sta v svetu vladala nacizem in fašizem, le dosegla konsenz, ki je bil nujen. A le za kratek čas: že čez dobra dva meseca so katoliška društva izstopila iz Narodnega akademskega bloka. Očitno so bila idejnopolitična nasprotja prevelika, zato je utopični poskus enotnega nastopa mlade slovenske inteligence hitro propadel.