Ustanovitelj prvega deželnega društva za pomoč pljučnim bolnikom Otroške pesmi “Za vesele in žalostne čase” Prvi organizator srečanja slovenskih gledališč *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Zdravnik Demeter Bleiweis je doštudiral na medicinski fakulteti v Gradcu, specializacijo iz laringologije pa je opravil na Dunaju. V letih od 1901 do 1913 je bil mestni zdravnik v Ljubljani, pozneje sanitetni inšpektor pri Deželni vladi za Slovenijo in šef zdravnik Okrožnega urada za zavarovanje delavcev. Uveljavil se je kot ftiziolog in borec proti tuberkulozi in alkoholizmu. Leta 1904 je ustanovil prvo deželno društvo za pomoč pljučnim bolnikom, tri leta pozneje pa še prvi protituberkulozni dispanzer na Slovenskem.  Demeter Bleiweis se je rodil na leta 1871 v Ljubljani.

Mladinska pesnica in pisateljica Anica Černej je obiskovala učiteljišče v Mariboru in Zagrebu ter nato poučevala v Mariboru, Zagrebu in Ljubljani. Kot književnica se je prvič oglasila leta 1922 v pedagoškem glasilu “Popotnik” s sestavkom “Oton Župančič kot mladinski pesnik”; razčlenila je nekaj njegovih pesmi in ga uvrstila ne samo med mladinske pesnike, pač pa tudi med mladinske psihologe, saj se je znal vživeti v otrokovo duševnost in otroku približati njemu še nerazumljivi svet. Sicer pa je svoje pesmi in članke objavljala v revijah Zvonček, Naš rod, Ženski svet in Popotnik. Znane so njena zbirka otroških pesmi “Metuljčki” ter slikanice “Za vesele in žalostne čase”, “Kapljice” in druge. Oktobra leta 1943 jo je nemška policija aretirala in jo prek ženskega koncentracijskega taborišča Ravensbrück poslala v taborišče Neubrandenburg. Od tam se ni več vrnila. Anica Černej se je rodila leta 1900 v Čádramu pri Slovenskih Konjicah.

Zdravnik in poznejši politik Jože Potrč je diplomiral leta 1928 v Gradcu. Ker so mu očitali politično nestrpnost, je moral ptujsko bolnišnico kmalu zapustiti, in tako je leta 1930 v Janežovcih pri Desterniku odprl zasebno zdravniško prakso ter se uveljavil kot pravi ljudski zdravnik. Vse do druge svetovne vojne je z motociklom obiskoval bolnike na svojem obsežnem podeželskem območju. Vmes je bil kot aktiven komunist tudi preganjan in večkrat zaprt, takoj po začetku vojne pa so ga odpeljali v taborišče Muhlberg v Nemčiji, kjer je bil vse do avgusta leta 1945. Po vojni se je posvetil političnemu delu: med drugim je vodil republiške organe za prosveto, znanost in kulturo ter zdravstvo in socialno politiko. Od leta 1951 do svoje smrti je bil vodja jugoslovanske delegacije pri mednarodni organizaciji za delo, kjer si je pridobil velik ugled, saj je bil med najbolj dejavnimi člani. Jože Potrč se je rodil pred 120 leti (1903) v Vintarovcih v Slovenskih Goricah.

Branko Gombač je na filozofski fakulteti v Ljubljani študiral slavistiko, na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo pa režijo, iz katere je leta 1962 tudi diplomiral. Strokovno se je izpopolnjeval v Veliki Britaniji in na Poljskem. Po koncu druge svetovne vojne je bil med ustanovitelji celjskega poklicnega gledališča, v katerem je veliko režiral in igral. Pozneje je bil dve sezoni v tržaškem gledališču, od leta 1967 pa deset let ravnatelj mariborske Drame. Takrat je prevzel tudi organizacijsko vodstvo Borštnikovega srečanja in ostal predsednik njegovega Izvršnega odbora do leta 1986. *Posnetek  Je povedal ob začetku Borštnikovega srečanja leta 1982.  Poleg režij v slovenskih gledališčih je Branko Gombač režiral tudi na Poljskem, v Belorusiji in v Nemški demokratični republiki. Za svoje umetniško delo je med drugim prejel nagrado Boršnikovega srečanja in nagrado Prešernovega sklada. Rodil se je pred 99 leti (1924) v Poljčanah.