Ptuj dobil prvi časopis v slovenskem jeziku Jutro cvetne nedelje prineslo vojno Epidemija črnih koz *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Geograf in politik Črtomir Nagode je doktoriral v Parizu in po vrnitvi v domovino začel delovati na političnem področju. Sprva je bil pripadnik Orjune, organizacije jugoslovanskih nacionalistov, ki se je zavzemala za unitarno Jugoslavijo, tik pred drugo svetovno vojno pa je postal tajnik akcijskega odbora Društva prijateljev Sovjetske zveze. Po okupaciji je vodil “Staro pravdo”, skupino, ki je vstopila v Osvobodilno fronto. Po vojni so se njeni pripadniki znova zbirali pri Nagodetu in si prizadevali za organiziranje zakonite opozicije. Konec maja leta 1947 so ga aretiral, obtožili organiziranega vohunstva in ga na znanem Nagodetovem procesu obsodili na smrt z ustrelitvijo. Isti dan, ko je bil ustreljen – 27. avgusta 1947, je, ko so jo obvestili o usmrtitvi, storila samomor Črtomirjeva mama Silva Nagode. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je leta 1991 sodbo zoper Nagodeta in trinajst soobsojenih razveljavilo z ugotovitvijo, da se je opirala na lažne obtožbe in da je šlo za krivičen proces proti namišljenim zahodnim vohunom. Geograf in politik Črtomir Nagode se je rodil pred 120 leti (1903) v Metliki.

Leta 1919 je na Ptuju začel izhajati prvi slovenski časopis v novi Državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, Ptujski list. Urejal ga je tedanji ptujski gimnazijski profesor, klasični filolog in prevajalec Anton Sovre, ki je vse do leta 1926 poučeval na ptujski gimnaziji, pozneje pa zaslovel kot največji  slovenski prevajalec grških antičnih del, po katerem je danes poimenovana Sovretova nagrada – najvišje priznanje za književne prevajalce.

Nemčija in Italija sta zgodaj zjutraj na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, brez vojne napovedi napadli Jugoslavijo. Dva dni so se bojevali predvsem ob meji, razen v Prekmurju, ki ga je nemška vojska zasedla takoj. Madžarska se je v vojno vključila šele pozneje, ko je jugoslovanska vojska že razpadla. Napad je bil posledica odpora proti podpisu trojnega pakta, zato so najvišji nacistični voditelji sprejeli odločitev, da bodo Jugoslavijo popolnoma uničili. Pri tem so v svoj načrt za napad vključili tudi Italijo, Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo, v zameno za pomoč pa so obljubili dele jugoslovanskega ozemlja. Nemško letalstvo je silovito bombardiralo Beograd – v več zaporednih napadih je bilo ubitih več kot 20.000 ljudi. *Posnetek  Se trenutka, ko je izvedel, da se je začela vojna spominja književnik Zorko Simčič. Prvi dan vojne je bil v Ljubljani ustanovljen Narodni svet za Slovenijo, politično predstavništvo Slovencev med aprilsko vojno. Na pobudo bana Natlačena ga je sestavljalo pet predstavnikov Slovenske ljudske stranke in po en predstavnik Jugoslovanske narodne stranke, Narodne radikalne stranke, Socialistične stranke in Samostojne demokratske stranke. V njem pa ni bilo zastopnika Komunistične stranke, čeprav je ponujala sodelovanje; odklonili so jo, češ da ni legalna stranka. Narodni svet se je najprej trudil ohraniti čim več gospodarskih objektov, v zaledju pa je pozival na mir in red. Pozneje se je razglasil za slovenskega suverena, se poskušal pogajati z Nemci in nato z Italijani, vendar zaman. Zadnjič se je sešel 17. aprila, naslednji dan pa je moral oblast izročiti italijanskemu civilnemu komisarju Grazioliju.

Spomladi 1972 je nekdanja Jugoslavija doživela epidemijo črnih koz. Bolezen se je začela širiti na Kosovu; tja jo je zanesel romar, ki se je vrnil iz Meke in Medine. 6. aprila tistega leta je zvezna vlada odredila, da je treba v štirinajstih dneh cepiti približno osemnajst milijonov ljudi, skoraj celotno prebivalstvo države. Zdravstveni delavci so zato imeli povsod veliko dela: najprej so cepili drug drugega, potem miličnike, vojake, voznike, turistične delavce in druge. Resnost razmer opisuje vzpostavitev pravega »mejnega prehoda« pri Otočcu, na katerem so pripadniki milice pregledali vsakogar, ki je z juga pripotoval v Slovenijo. Potniki so morali pokazati brazgotinico na rami, uradno potrdilo ali mednarodno rumeno karto. Na Dolenjskem in v Beli krajini je bilo tako vsak dan na terenu približno 42 zdravstvenih ekip. Oblasti so izdale uredbo o prepovedi preseljevanja delavcev, javnih zborovanj in prireditev ter omejitev službenih potovanj. Zaradi pravočasnih in učinkovitih ukrepov v Sloveniji leta 1972 nihče ni obolel za črnimi kozami.