Prva doslej znana pisna omemba Bleda v zgodovinskih virih Usoda redovnika iz kostanjeviškega samostana Vojak – pisec mladinskih iger

Frančiškan pater Aleksander Vavpotič je tudi po tistem, ko so vsi njegovi redovni sobratje v drugi polovici novembra 1915 zaradi vojaških spopadov zapustili Kostanjevico nad Gorico, ostal v izpraznjeni in zelo poškodovani samostanski hiši. Zaupana mu je bila skrb, da kot nekakšen poslednji varuh skrbi za prostore in kljub bližini soške fronte ohranja živo sakralno poslanstvo. Ko je italijansko vojaštvo 9. avgusta 1916 zavzelo samostan, so v njem našli tudi samotnega redovnika, ga brez vzroka nemudoma obtožili vohunjenja za Avstro-Ogrsko in ustrelili. Njegovo truplo so našli pokopano v samostanskem vrtu šele nekaj manj kot pet let pozneje in ga pokopali na goriškem pokopališču. Organist, pevovodja in goriški gimnazijski profesor pater Aleksander Vavpotič, ki je ob prenovi samostanskega atrija leta 2017 dobil simbolno spominsko znamenje, se je rodil pred 150 leti (1873) v 0rmožu.

Leta 1886 se je v Trstu rodil dramatik, pesnik, pisatelj in politik Alojzij Remec. Najprej je tri leta študiral teologijo, potem pa se je posvetil pravnemu študiju. Leta 1927 se je z družino preselil na Ptuj, delal kot odvetnik in bil leta 1935 imenovan za župana Ptuja; v tem mestu je ostal do okupacije leta 1941. Tedaj so ga nacisti poslali najprej v zbirno taborišče Borl, od tam v Rajhenburg, nato pa je z družino odšel v izgnanstvo v Srbijo. Alojzij Remec je v zgodnjem obdobju pisal po večini realistične ljudske igre z didaktično in narodnoprebudno noto, pozneje pa tudi zgodovinske povesti. Poezijo je začel objavljati leta 1903 v reviji Dom in svet. Njegovo najobsežnejše delo z naslovom Opustošene brajde je izšlo leta 1946 pri Mohorjevi družbi. V njem je prikazal podobo Ptuja in okolice tik pred začetkom druge svetovne vojne in prve dni nacistične okupacije. Alojzij Remec je tudi avtor pesmi z naslovom: »Na velikonočni ponedeljek« …

Od sanj pomladnih polja se blešče.

Velika noč jih je iztresla nanje,

posluša alelujo, še srce,

ki mogla ni od včeraj izzveneti.

Dan mrje zunaj ... Zadnji sončni trak

inicialke zlate lahno boža,

po pergamentu kot pogled gorak

 hiti po starih, obledelih črkah.

»In glej, dva izmed njih sta tisti dan

šla v trg, oddaljen od Jeruzalema

tečajev šestdeset, Emavs nazvan ...«

mi lahko sveta biblija šepeče.

Ne morem dalje ... Knjigo nem zaprem ...

Poznam to pot, po kateri zapustili

mladosti svetli smo Jeruzalem

in se napravili v Emavs življenja …

Da, vsa samotna, trnjeva je pot,

zlih slutenj, dvomov polne naše duše –

pridruži tudi nam se, o Gospod,

umiri blagoslovi naša srca!

In ko nalomiš in podaš nam kruh

resnice Svoje, srčnega pokoja –

tedaj se vrne naš vzradoščen duh

nazaj v Jeruzalem mladostne sreče.

To je bila pesem »Na velikonočni ponedeljek«, ki jo je Alojzij Remec leta 1909 objavil v reviji Dom in svet.

Pesnik Pavel Golia je bil mojster igrivega in lahkotnega izraza. Njegove pesmi so oblikovno izbrušene, ljubil pa je predvsem duhovite in muzikalne, z nenavadnimi podobami obložene verze. Kot dramatik velja za enega najpomembnejših slovenskih piscev mladinskih iger. Sicer pa je bil Pavel Golia, ki se je rodil leta 1887 v Trebnjem na Dolenjskem poklicni vojak.