Konec cenzure omogočil izid Prešernove Zdravljice Diehl-Oswaldov politični proces » Kjer se pravica sprevrže v krivico, je upor dolžnost« *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Vrh Prešernove politične poezije je Zdravljica. Nastala je jeseni leta 1844, zaradi posega cenzure pa je bila umaknjena iz rokopisa Poezij in je izšla šele v “Novicah” na današnji dan leta 1848, torej po koncu Metternichovega absolutizma in odpravi cenzure. Njena vodilna misel, odločna zahteva po svobodi slovenskega naroda, izhaja iz humanistične vizije enakopravnosti in prijateljskega sožitja vseh narodov ter pravice vsakega naroda do samostojnosti. Prav zaradi take vsebine je bila sedma kitica Prešernove Zdravljice izbrana za himno Republike Slovenije.

Rapa Šuklje je študirala pravo, med drugo svetovno vojno je bila kot pripadnica odporniškega gibanja internirana v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, kmalu po vojni pa se je zaposlila v kulturnem uredništvu tedanjega našega radia. Bila je dolgoletna urednica oddaje Gremo v kino in tudi znana po svojih žlahtnih in iskrivih gledaliških in filmskih kritikah. Tako je leta 1978 spregovorila o nastajanju televizijskega programa pri nas. *Posnetek  V slovenščino je prevedla vrsto literarnih del iz angleške, ameriške, nemške in norveške književnosti, kot so romani Slika Doriana Graya avtorja Oscarja Wilda, Viharni vrh Emily Brontë, Daleč od ponorelega sveta Thomasa Hardyja, K svetilniku Virginie Woolf, Gospa s Pustega brega Anne Brontë in številni drugi. Med njenimi zadnjimi odmevnimi deli je soavtorstvo obsežnega zbornika Pozabljena polovica, portretov žensk, ki so zaznamovale 19. in 20. stoletje na Slovenskem. Publicistka, prevajalka ter filmska in gledališka kritičarka Rapa Šuklje se je rodila pred 100 leti (1923) v Ljubljani.

V letih 1948 in 1949 je bilo na desetih dachavskih procesih obsojenih 34 nekdanjih taboriščnikov. Od petnajstih smrtnih obsodb jih je bilo izvršenih enajst, dva obtožena sta umrla v preiskovalnem zaporu, eden na Golem otoku, drugi pa so bili obsojeni na hude zaporne kazni. Na današnji dan leta 1948 je bil pred vojaškim sodiščem v Ljubljani Diehl-Oswaldov proces, na katerem so nadaljevali sojenje nekdanjim taboriščnikom zaradi domnevnega zavestnega sodelovanja z gestapom. Branka Diehla je sodni senat Vojaškega sodišča skupaj s preostalimi 13 obtoženci obsodil na smrtno kazen z justifikacijo, ki naj bi se izvršila z ustrelitvijo. Ta naj bi bila izvršena 12. maja 1949, a so bile smrtne kazni po nekaterih podatkih izvršene šele 18. novembra 1950, potem ko je represivni aparat slovenske komunistične oblasti obsojence več kot leto dni tajno zadrževal v ujetništvu. Šlo je za izrazite politične procese. Prvi dvomi o njihovi upravičenosti so se pojavili že v petdesetih letih, leta 1971 pa je bilo s skopo pravno utemeljitvijo ugotovljeno, da so dachauski procesi temeljili na neresničnem gradivu. Na dachauskih procesih je bil obsojen tudi Igor Torkar s pravim imenom Boris Fakin. Štiri leta je prebil v ječah in bil nato pogojno izpuščen *Posnetek   Igor Torkar je z romanom Umiranje na obroke leta 1984 podrobno razkril inscenirane dachauske procese.

Leta 2008 so v Celovcu začeli spominsko hojo za žrtve nacizma, ki je potekala od celovškega gradu, kjer je bil med vojno sedež Gestapa, do celovškega sodišča, kjer so številni od leta 1941 do 1945 postali žrtve nacističnega pravosodja. Cilj tega početja je bil, da bi tem žrtvam, med katerimi je bilo tudi 13 obsojenih in usmrčenih iz Sel in okolice, postavili dostojen spomenik. Slovesno odkritje spominske plošče, na kateri je 47 imen žena in mož skupaj z neimenovanimi, ki so bili tako koroški Slovenci in Slovenke, nemško govoreči Korošice in Korošci, Slovenci iz Slovenije, Tirolci, Štajerci pa tudi žrtve iz Hrvaške, in stoji pred vhodom v deželno sodišče v Celovcu, je bilo na današnji dan pred desetimi leti (2013). Z uresničitvijo zahteve združenja Memorial Kaernten/Koroška so žrtvam nacističnega pravosodja, ki ga je poosebljal zloglasni sodnik Roland Freisler, vrnili čast in ime. Na podstavku dvojezičnega spominskega znamenja je tudi misel nemškega dramatika Bertolda Brechta, ki pravi: »Kjer se pravica sprevrže v krivico, je upor dolžnost.«