Požar v 16. stoletju spodbudil nove mestne predpise Ubežniki skrajšali vojaški rok Sodobnik in sopotnik slovenske moderne *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Na današnji dan leta 1524 je Ljubljano  prizadel velik  požar.  Ta je bil povod, da so mestni očetje izdali nekaj strogih predpisov, ki naj bi preprečevali podobne nesreče. V mestu so prepovedali graditev lesenih hiš, hlevov in gospodarskih poslopij. Ustanovili so stalno mestno nočno stražo, požarna nadzornika pa sta morala skrbeti, da je bila nevarnost požarov čim manjša.  Pregledovala sta dimnike in med sušo še posebej pazila, da so bila na najbolj ogroženih krajih vedno polna vedra vode in peska. Če je grajski čuvaj ali stražar naznanil požar, so morali vsi meščani brez izjeme s primernim orodjem takoj pohiteti na kraj nesreče. Ta požarni red je veljal do leta 1676, ko so mestni očetje ljubljanski sprejeli novega, še bolj natančnega.

4. maja 1802 je bil na Dunaju izdan cesarski patent, ki je skrajšal dotedanje dosmrtno služenje vojaškega roka na deset let za pešake, pontonirje in vozarje, na dvanajst za konjenike in na štirinajst za topničarje, vojaške inženirje in druge podporne službe. Na odločitev nadvojvode Karla o skrajšanju vojaškega roka je vplivalo tedanje povečano število ubežnikov iz vojaških vrst. Tako imenovanih vojaških beguncev ali dezerterjev naj bi bilo v avstrijskih deželah tedaj kar okoli 27 tisoč.

Pesnik, pripovednik in dramatik Cvetko Golar velja za sodobnika in sopotnika slovenske moderne. V svoji literaturi je bil izrazito folklorno usmerjen, njegova lirika pa je bolj opisna kot izpovedna, vendar barvita in blizu okusu preprostega bralca.  Med  Golarjevimi  proznimi deli velja omeniti impresionistično novelo o bedi in hrepenenju ljubljanskih boemov “Bratje in sestre v Gospodu” ter povesti iz življenja gorenjskih kmetov, ki jih je popestril z mitološkimi dodatki. Odrska dela Cvetka Golarja so nezahtevne ljudske igre; pri občinstvu je imela največ uspeha “Vdova Rošlinka”. Pesnik, pripovednik in dramatik Cvetko Golar se je rodil leta 1879 na Gostečah pri Škofji Loki.  

Violinistka in glasbena pedagoginja Vida Jeraj Hribar,  hči violinista Karla Jeraja in pesnice Vide Jeraj, je že kot deklica med prvo svetovno vojno nastopala na dobrodelnih koncertih, nato pa je dve leti študirala na dunajskem konservatoriju. Leta 1919 se je družina preselila v Ljubljano, Vida je nadaljevala študij in s 23-imi leti diplomirala iz violine, izpopolnjevala pa se je še na mojstrski šoli v Parizu. *Posnetek Poučevala je na šoli Glasbene matice v Ljubljani, bila inšpektorica in referentka za glasbo pri ministrstvu za šolstvo ter ravnateljica leta 1953 ustanovljene Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani. Pred drugo svetovno vojno je kot prva slovenska koncertna violinistka nastopala v Ljubljani, Parizu in drugod po Evropi, skupaj z očetom in mlajšo sestro Oli pa so koncertirali kot Trio Jeraj. V devetdesetem letu starosti je izdala knjigo spominov na življenje na Dunaju, v Parizu in Ljubljani z naslovom »Večerna sonata«. V njej je posebno živo opisala dunajsko obdobje in druženje z Ivanom Cankarjem. Za to delo je prejela Levstikovo nagrado in dobila tudi naziv Slovenka leta.  Violinistka Vida Jeraj Hribar se je rodila leta 1902 na Dunaju.