Vatroslav Oblak in začetki slovenističnega jezikoslovja Kako je Ljubljana dobila novo poštno poslopje Rado Simoniti – partizanski skladatelj in zborovodja *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Ker je poznejši jezikoslovec Vatroslav Oblak kot dijak organiziral petje cesarske himne v slovenskem jeziku, je bil izključen iz celjske in vseh avstrijskih gimnazij, tako da je maturiral v Zagrebu. Pozneje je nadaljeval študij na avstrijskih univerzah in doktoriral iz jezikoslovja. Že z devetnajstimi leti je postal univerzitetni profesor za južnoslovansko jezikoslovje v Gradcu. Med drugim je preučeval jezik slovenskih protestantov in na tem temelju obravnaval slovensko oblikoslovje, skladnjo in slovar. Njegovo delo na graški univerzi pomeni zametek slovenističnega jezikoslovja, monografija o zgodovini nominalne sklanjatve v slovenščini pa do današnjih dni ostaja eno osnovnih slovenističnih del. Jezikoslovec Vatroslav Oblak se je rodil leta 1864 v Celju.

Proti koncu 19. stoletja je cesarsko-kraljevi urad za pošto in trgovino na Dunaju ljubljanski občini potrdil lokacijo za novo poštno poslopje. Odločili so se za prostor na vogalu Prešernove (današnje Čopove) in Šelenburgove ulice (današnje Slovenske ceste). Načrte je izdelal dunajski arhitekt Friedrich Setz, graditev pa so poverili ljubljanskemu stavbeniku Filipu Supančiču. Temeljni kamen so položili na današnji dan leta 1895, v novo poštno poslopje, ki posnema italijanski renesančni slog, s poštnimi emblemi na pročelju ter s kipi pismonoš in postiljonov na nadstreških, pa so se uslužbenci vselili 1. novembra naslednje leto.

Skladatelj  Rado Simoniti  je bil izrazit melodik. Njegov kompozicijski stavek se pogosto opira na slovensko ljudsko občutje in folklorne prvine drugih južnoslovanskih narodov. Napisal je opero “Partizanka Ana” ter kakih šeststo mešanih, moških, ženskih, mladinskih in otroških zborovskih skladb ter samospevov. Med temi so najbolj znani Talcem, Samo en cvet in Bosa pojdiva, med zborovskimi pa  Le vkup, le vkup, uboga gmajna in Kaj ti je, deklica. *Posnetek Slišali smo odlomek pesmi »Preveč je sreče« Karla Destovnika Kajuha, ki jo je uglasbil Rado Simoniti pel je baritonist Marko Kobal. Med drugo svetovno vojno je v Črnomlju vodil prvo partizansko pihalno godbo, leta 1944 pa je blizu Barija v Italiji zbral in ustanovil  Pevski zbor Srečka Kosovela. V letih od 1945 do 1978 je bil s presledki stalni dirigent ljubljanske Opere. Rado Simoniti se je rodil leta 1914 v Fojani pri Dobrovem v Brdih.

15. maj pa je dan slovenske vojske. Praznujemo ga v spomin na začetek usposabljanja prvih nabornikov, ki so na ta dan leta 1991 prispeli na služenje vojaškega roka v Teritorialno obrambo Republike Slovenije – v  tedanji 510. učni center na Igu pri Ljubljani in 710. učni center v Pekrah pri Mariboru. Začetek usposabljanja nabornikov je bil eden izmed temeljnih pogojev za oblikovanje in razvoj Slovenske vojske. Pošiljanje slovenskih nabornikov na služenje vojaškega roka v takratno Jugoslovansko ljudsko armado in s tem v druge republike nekdanje federacije je bilo problematično že nekaj časa pred slovensko osamosvojitvijo. Slovenska skupščina je tako že pred volitvami leta 1990 odločila, da slovenskih nabornikov ne bo več pošiljala na Kosovo, pozneje pa je svoje zahteve še zaostrila in zahtevala napotitev Slovencev na služenje vojaškega roka zgolj v enote 5. armadnega območja, na območje Slovenije in Hrvaške. Na novo oblikovani slovenski parlament je 7. marca 1991 razglasil moratorij na služenje slovenskih fantov v vrstah Jugoslovanske armade. Pred tem je kontingent slovenskih mladeničev sicer že dobil vpoklice na služenje vojaškega roka, zato so upravni organi glede na odločitev zakonodajnega telesa nabornike obvestili, da se jim na poziv ni treba odzvati. Teritorialna obramba je v skladu s temi odločitvami začela pospešeno razvijati svoj lastni koncept usposabljanja vojakov nabornikov.