Mehki dramski sopran za klasične operne vloge Slovenski mojster filmske glasbe Štafetna palica kot poklon vladarju *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Smučarski skakalec Janez Polda velja za začetnika novega, modernega sloga skakanja. Med smučarskim poletom je roke iztegnil nazaj, za kar je dobil celo nižje sodniške ocene. Leta 1948 je na Tednu smuških poletov v Planici skočil 120 metrov z dotikom, zaradi česar ta daljava ni bila priznana kot svetovni rekord. Na tem tekmovanju je s skokom, dolgim 109 metrov, postal drugi Slovenec, ki je preskočil 100 metrov, s čimer je postavil slovenski in jugoslovanski rekord. Leta 1950 je v Planici rekord še izboljšal s skokom, dolgim 114 metrov. Na olimpijskih igrah je prvič nastopil v St. Moritzu leta 1948, kjer je bil zastavonoša na uradni predstavitvi jugoslovanske delegacije. Po njem sta poimenovani ulici v Mojstrani in Zagrebu, leta 2012 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov. To je na začetku šestdesetih let za naš radio povedal o svoji prizadevanjih za vzgojo novega rodu smučarskih skakalcev. *Posnetek  Ob velikih skakalnih uspehih je treba omeniti tudi hude duševne stiske in osamljenost. Vse to je doživljal, ko ga je okolje ob njegovih izjemnih uspehih najprej kovalo v zvezde, kmalu zatem pa kar pozabilo nanj. Smučarski skakalec Janez Polda se je rodil pred 99 leti (1924) v Mojstrani.

Sopranistka ter operna in koncertna pevka  Vanda Gerlovič je študirala na konservatorijih v Ljubljani in na Dunaju. Od leta 1950 do leta 1976 je bila članica Opere Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, hkrati pa gostovala po opernih odrih po Jugoslaviji in v tujini ter nastopala s številnimi evropsko znanimi pevci. Z mehkim dramskim sopranom je poustvarila vrsto klasičnih vlog, še posebno pa se je uveljavila v likih demonskih in negativnih junakinj. Leta 1979 je prejela Prešernovo nagrado. Sopranistka ter operna in koncertna pevka Vanda Gerlovič se je rodila leta 1925 v Ljubljani.

Skladatelj in aranžer  Borut Lesjak je na ljubljanski Akademiji za glasbo leta 1954 diplomiral iz klavirja, od leta 1967 pa je bil v svobodnem poklicu. Uveljavil se je predvsem kot studijski glasbenik. Zložil je veliko popularnih skladb ter glasbeno opremil več kot 60 dokumentarnih in deset celovečernih filmov (na primer “Ne čakaj na maj”) ter pogosto sodeloval pri gledaliških predstavah. Priredil je tudi nekaj sto skladb, predvsem za radijske in televizijske oddaje. Skladatelj in aranžer  Borut Lesjak se je rodil leta 1931 v Ljubljani.

Petindvajseti maj je bil v nekdanji Jugoslaviji desetletja praznik, posvečen mladim. Imenoval se je dan mladosti in je uradno veljal za rojstni dan maršala Josipa Broza - Tita. Ni bil dela prost dan, pa vendar je vrsto let simboliziral slovesno sporočilo. Njegov konec je bil nenavaden. Bil je eden redkih praznikov, če ne celo edini, ki so ga še v času socializma predvsem na zahtevo mladih ukinili.
Titov rojstni dan so prvič množično praznovali takoj po koncu druge svetovne vojne. Zamisel so spomladi 1945 dobili mladi v takrat že osvobojenem mestu Kragujevac v Srbiji. Tedaj so Titu za rojstni dan podarili Modro knjigo, v katero se je podpisalo 15.000 mladih iz Kragujevca in ki so si jo kot štafetno palico – od tod tudi ime Titova štafeta – podajali med tekom vse do Beograda, kjer so mu jo izročili. Pozneje se je Titova štafeta preimenovala v štafeto mladosti, njegov rojstni dan pa v dan mladosti. Po njegovi smrti je štafeta mladosti izgubila svojo vsebino. Njeno zadnje dejanje se je zgodilo v Sloveniji, kjer so mladi pred Maximarketom v Ljubljani sredi osemdesetih let s sekirami klesali štafeto – drevesno deblo,  umetniška skupina Novi kolektivizem pa je plakat za dan mladosti oblikovala po vzoru nekega nacističnega plakata in tako zanetila tako imenovano »plakatno afero«. Dodajmo še, da je imela štafeta mladosti tudi svojo manj znano predzgodovino. Podobno prireditev so že leta 1940 pripravili člani Jugoslovanske sokolske organizacije, ki so tistega leta iz Maribora, Kranja, Splita in Skopja po državi ponesli štiri posebej oblikovane štafetne palice in jih pozneje, združene v eno samo, skupaj s sporočilom 6. septembra 1940 na Terazijah v Beogradu izročili prestolonasledniku Petru Drugemu Karađorđeviću. Ni naključje, da se je to zgodilo natanko na rojstni dan bodočega vladarja. Dogajanje je reprizo doživelo v drugih okoliščinah in z drugo osrednjo osebnostjo. Skupen je bil le izraz vdanosti, ki pa že vso zgodovino do današnjih dni neizmerno godi vsem vladarjem, voditeljem  in njihovim približkom.