Oblast proti dijakom Eden vodilnih organizatorjev vstaje proti okupatorju Rojstni dan ljubljanskega Šentjakobskega gledališča

Ivan Endlicher je bil eden izmed voditeljev dijaške revolucionarne organizacije Preporod. Bil je navdušen privrženec jugoslovanske ideje ter dober organizator in govornik. Leta 1913 je bil zaradi političnega delovanja izključen iz gimnazije na Sušaku in se je moral vrniti v Ljubljano. Zaradi velike srednješolske stavke, ki je leta 1914 izbruhnila po tistem, ko so dijakom preprečili proslavo obletnice zadnjega ustoličenja na Koroškem, se je proti preporodovcem začel sodni proces. Cesarsko-kraljevo pravdništvo je obtoženim decembra tistega leta očitalo veleizdajo oziroma prevratne ideje proti državi. Na tem procesu so bili srednješolci obsojeni na nižje zaporne kazni, zaprta pa sta ostala Ivan Endlicher in Janež Novak; na njuno kazen se je namreč pritožil državni pravdnik. Odpeljali so ju v Gradec, kjer jima je prizivno sodišče kazni zvišalo. Endlicher je v preiskovalnem zaporu umrl, Novak pa je bil obsojen na pet let težke ječe.  Ivan Endlicher, eden izmed voditeljev dijaške projugoslovanske revolucionarne organizacije Preporod, se je rodil leta 1891 v Ljubljani.

Politik Tone Tomšič se je že kot dijak pridružil komunističnemu gibanju, bil zaprt, nato deloval v vodstvu Komunistične partije Slovenije, kot študent prava pa je bil za vedno izključen z ljubljanske univerze. Po ponovni vrnitvi iz zapora se je umaknil v ilegalo in bil leta 1941 eden vodilnih organizatorjev vstaje slovenskega naroda proti okupatorju. Decembra istega leta je bil aretiran in zaprt, poskusi Varnostno-obveščevalne službe, da bi ga rešili, pa so bili neuspešni. Italijanski okupatorji so ga obsodili na smrt in maja leta 1942 v Gramozni jami v Ljubljani ustrelili. Po Tonetu Tomšiču – rodil se je leta 1910 v Trstu – je bila še istega leta poimenovana 1. slovenska narodnoosvobodilna udarna brigada, leta 1946 pa tudi Akademski pevski zbor.

Današnji dan leta 1921 štejemo za rojstni dan ljubljanskega Šentjakobskega gledališča. V prostorih otroškega zavetišča v Florjanski ulici v šentjakobskem predmestju so imeli takrat svojo prvo premiero: Avgusta Strindberga komorno dramo v treh dejanjih »Pelikan«; režiral jo je Rajko Ogrin. Leta 1932 so se preselili v Mestni dom na Krekovem trgu in delovali tam do leta 1941, ko je italijanski okupator porušil oder, v dvorano pa naselil gasilce. Po koncu vojne so prostore obnovili in amatersko gledališče je postalo polpoklicno. Sicer pa je bilo pred drugo svetovno vojno, ko na Slovenskem še ni bilo uradnih igralskih šol, Šentjakobsko gledališče edino »vzgajališče« poklicnih igralcev. Svojo gledališko pot so v tem ansamblu med drugimi začeli tudi Ančka Levarjeva, Metka Bučarjeva, Ivan Cesar, Frane Milčinski Ježek in Stane Sever.

9. junija 1941 je pripeljalo na železniško postajo Špilje/Spielfeld 23 avtobusov s 583 duševno bolnimi in onemoglimi osebami iz Slovenije, namenjenimi za tako imenovano nacistično evtanazijo. Nacisti so jih odpeljali iz petih štajerskih zavodov za duševno bolne in hiralnic v evtanazijski zavod Hartheim pri Linzu, tam pa so jih pomorili s plinom. Sorodnikom so poslali obvestilo o smrti z lažno navedbo vzroka. V statistiki "Evtanazijskega centra" Hartheim je zapisano, da so z "dezinfekcijo 70.273 ljudi s pričakovano življenjsko dobo 10 let prihranili hrane v vrednosti  skoraj 142 milijonov reichmark«.