Zadnja javna sodna usmrtitev na Slovenskem Edina zdravnica – najprej v Trstu, nato v Mariboru Etnomuzikolog na delu v Beneški Sloveniji *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Do leta 1867, ko je poslanska zbornica avstro-ogrske monarhije sprejela sklep o odpravi javnih usmrtitev, so smrtne kazni z obešanjem opravljali pred številnimi gledalci. Zadnja javna usmrtitev na slovenskih tleh je bila na današnji dan leta 1865, ko so na Marofu v Novem mestu  obesili dve ženski in enega moškega; na smrt so bili obsojeni zaradi naklepnega umora. Zločin je močno odmeval na Dolenjskem in izvršitev kazni si je menda ogledalo več kot pet tisoč ljudi; Novo mesto samo jih je takrat štelo le nekaj več kot dva tisoč. Po usmrtitvi so uspešno prodajali razmnoženo risbo treh obešencev ter celó besedilo »smrtne sodbe«, ki ga je natisnil novomeški tiskar Tandler. Javne eksekucije so proti koncu leta 1868 umaknili za jetnišnične zidove.

Kljub nasprotovanju očeta se je po koncu gimnazije odpravila v Ženevo na študij medicine. Ko je njena družina v rusko-japonski vojni izgubila vse premoženje, je v želji po nadaljevanju študija odšla v Bern; tam je dobila delo v sanatoriju. Študij medicine je končala leta 1908 v Lozani. Istega leta se je poročila z Jankom Kukovcem iz Ljutomera. Ko je želela nekaj pozneje v Gradcu odpreti ambulanto, so jo zavrnili. Avstrija je namreč tedaj od žensk zahtevala, da ponovijo vse izpite, če želijo, da jim priznajo že pridobljeno medicinsko izobrazbo. Leta 1910, tik pred rojstvom drugega sina, ji je uspelo v Gradcu znova diplomirati. Že naslednje leto je bila prva ženska, ki je odprla zasebno ordinacijo v Trstu, hkrati pa edina, ki je v mestu delala kot zdravnica. Ambulanta je bila namenjena ženskim in otroškim boleznim in čeprav ni govorila italijansko, si je pridobila veliko pacientk. Po prvi svetovni vojni se je ustalila v Mariboru in kot edina zdravnica v mestu odprla zasebno ambulanto za ženske in otroške bolezni. Ob začetku druge svetovne vojne je morala v izgnanstvo, po njej pa je znova odprla zasebno prakso in sprejemala paciente še tedaj, ko je imela že več kot devetdeset let. Klara Kukovec, mama tik pred koncem druge svetovne vojne umorjenega partizanskega zdravnika dr. Roberta Kukovca, se je rodila pred 140 leti (1883) v Hersonu v tedanji carski Rusiji.

Pesnik in prevajalec Peter Levec je bil med drugo svetovno vojno na prisilnem delu v Nemčiji, od tam pa je leta 1943 pobegnil k partizanom. Izviral je iz generacije, ki je prve pesmi objavljala tik pred okupacijo, opazneje pa se je s poezijo začela ukvarjati v partizanih. Zaradi znanja jezikov je po večini deloval kot zvezni častnik  pri ameriški vojni misiji na partizanskem letališču Otok v Beli krajini. Leta 1945 je izdal zbirko "Koraki v svobodo", ki je bila sicer ena prvih knjig, izdanih po drugi svetovni vojni, in je značilen primer partizanske poezije. *Posnetek  Pri svojem doživljanju sveta je bil čustveno zadržan, kar zadeva obliko in slog, pa je bil zvest realistični poetiki. Pozneje je izdal še dve pesniški zbirki, predvsem pa je prevajal. Med drugim je bil tudi urednik pri Radiu Ljubljana, nato pa do leta 1976 urednik v Cankarjevi založbi. Peter Levec se je rodil pred 100 leti (1923) v Zgornjem Tuhinju.

Etnomuzikolog, jezikoslovec in raziskovalec slovenskih narečij Pavel Merkú je leta 1950 diplomiral iz slovanske filologije na filozofski fakulteti v Ljubljani, deset let pozneje pa je v Rimu doktoriral iz literarnih ved. Študiral je tudi violino in kompozicijo. Sprva je bil srednješolski profesor v Ljubljani in na Tržaškem, pozneje pa svetovalec za glasbene programe, glasbeni kritik in urednik slovenskih oddaj na tržaškem Radiu A. Kot skladatelj je ustvarjal za skoraj vse sestave in zvrsti. Njegov opus obsega solistična, komorna, simfonično-koncertna in vokalno-instrumentalna dela, samospeve, zbore in scensko glasbo. Merkujeva glasba je ekspresionistično usmerjena in pogosto povezana s slovenskim izročilom. Njegovo najobsežnejše delo je opera »Kačji pastir« na besedilo Svetlane Makarovič. Na etnografskem področju se je posvečal preučevanju ljudske kulture v Beneški Sloveniji ter raziskovanju narečnih posebnosti, v revijalnem in knjižnem tisku pa je objavljal gradiva z etnografskega in etnomuzikološkega področja. Pavle Merkú se je rodil leta 1927 v Trstu.