Slikarka in arhitekt – zasebno in ustvarjalno z roko v roki Ustanovitev Narodnega sveta za Štajersko Začetki skupine Laibach in … »nastop – ki ga ni bilo«

Slikarka  Helena Vurnik je na Dunaju obiskovala grafično šolo in bila potem sprejeta na specialko na likovni akademiji. Po poroki z arhitektom in urbanistom Ivanom Vurnikom se je leta 1915 preselila v Radovljico in odtlej sodelovala pri slikarskem opremljanju njegovih arhitektur. Naslikala je vrsto oltarnih slik, oblikovala bandera, mašne plašče in liturgično posodje. Njena barvita, simbolično in krasilno usmerjena umetnost je izhajala iz dediščine secesije in simbolizma, ki ju je prilagodila poduhovljenemu sakralnemu izrazu, ponekod pa tudi predstavam o tako imenovanem slovenskem nacionalnem slogu. Posvečala se je tudi risbi, posebno vinjetam za revije, in knjižni opremi. Helena Vurnik se je rodila leta1882 na Dunaju.

Obsežni opus kiparja Franceta Goršeta sestavljata cerkvena in posvetna plastika, predvsem portreti, akti in žanrski motivi. Leta 1920 je začel študij na umetniški akademiji v Zagrebu ter se po diplomi in bivanju v Trstu in Gorici naselil v Ljubljani. Leta 1936 je bil ob Mihi Malešu med ustanovitelji revije Umetnost.  Obvladoval je različne materiale in tehnike, delal pa je v lesu, žgani glini, kamnu, bronu, z aluminijevimi žicami, v orešcu in bakru. Kot odličen risar se je ukvarjal tudi z lesorezom in knjižno ilustracijo. Leta 1945 se je z begunci umaknil na Koroško ter se po bivanju v taboriščih in v Trstu preselil v Združene države Amerike. Na začetku sedemdesetih let je kupil Vrbnikovo domačijo v Svečah, kamor se je preselil maja pred 50 leti (1973), kjer je odprl atelje in kasneje galerijo. *Posnetek Je povedala Breda Ilich Klančnik, umetnostna zgodovinarka, upokojena sodelavka Moderne galerije v Ljubljani. Kipar France Gorše, eden najpomembnejših predstavnikov slovenskega modernističnega kiparstva, se je rodil leta 1897 v Zamostecu pri Sodražici.

26. septembra 1918 je bil v Narodnem domu v Mariboru ustanovljen Narodni svet za Spodnjo Štajersko, ki je začel izvajati priprave na prevrat in priključitev Maribora k povsem samostojni, zunaj astro-ogrske monarhije oblikovani državi habsburških južnih Slovanov. Ustanovili so ga dober mesec dni po tem, ko je bil avgusta 1918 na sestanku slovenskih političnih strank v Ljubljani sprejet statut Narodnega sveta za Slovenijo in Istro. Predsedoval mu je tedanji vodilni slovenski politik in načelnik katoliške Vseslovenske ljudske stranke dr. Anton Korošec. Z ustanovitvijo Narodnega sveta v Ljubljani je bilo oblikovano vrhovno politično predstavniško telo, ki je prevzelo vodenje ter opredelilo cilje slovenskega narodnega gibanja leta 1918. Dr. Anton Korošec jih je opredelil kot:  »tiste  državne pravice, katere je užival in izvrševal slovenski narod v svoji državi, [in] so prešle za več kot tisoč let v tuje roke.« »Samoodločba narodov nam jih bode zopet vrnila ter združila troimeni narod Slovencev, Hrvatov in Srbov v samostojno veliko državo Jugoslavijo.«

Leta 1980 je glasbena skupina Laibach načrtovala z nočno plakatno akcijo lepljenja plakatov po Trbovljah in Ljubljani, koncertom in razstavo pod skupnim imenom Rdeči revirji zaznamovati svoj vstop v umetniški prostor. Vstop je bil odmeven, čeprav je skupini Laibach uspel le plakatni del načrtovane dvodnevne manifestacije. Oblasti so namreč odprtje razstave slik, kolažev, grafik in kratkih filmov študentskega kulturnega in umetniškega centra iz Ljubljane skupaj s spremljevalnim dogajanjem prepovedale. Projekt naj bi se utelesil kot ‘alternativa uradni, centralistični slovenski kulturi’ ter naj bi pretresel in predramil takrat še precej s ‘socrealizmom’ prepojene in s provincializmom uspavane rdeče revirje. Čeprav je lokalna oblast dogajanje prepovedala, je bil »nastop – ki se ni zgodil«,  pravzaprav  uspeh, saj je prepoved sprožila vrsto polemičnih reakcij v takratni prebujajoči se slovenski civilni družbi ter v nekaterih tiskanih in radijskih medijih.