Janez Logar in delo na področju bibliografije Ladislav Lenček - organizator duhovnega in kulturnega življenja Slovencev v Buenos Airesu Polde Bibič, mojster odrske in filmske igre *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki, ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Prvi slovenski pesnik in časnikar Válentin Vodnik je obiskoval latinske šole,  leta 1775 pa je stopil v frančiškanski red ter dobil redovno ime Marcelin.

V obdobju Ilirskih provinc se je navduševal nad Francozi in njihovim priznavanjem naravnih pravic narodov; dosegel je uvedbo slovenščine kot učnega jezika v začetne in srednje šole na Kranjskem ter sestavil nekaj učbenikov. Ob koncu Provinc in po vrnitvi avstrijske oblasti je bil zaradi frankofilstva predčasno upokojen; oblasti sta motila predvsem njegova oda “Ilirija oživljena” in domnevno članstvo v prostozidarski loži. Od leta 1797 do leta 1800 je urejal in pisal v “Lublanske novice”, prvi slovenski časopis. Leta 1806 je izdal pesniško zbirko z naslovom “Pesmi za pokušino”. To je bila prva samostojna slovenska pesniška zbirka, s preprosto obliko in domačo snovjo pa je pritegnila celo najpreprostejše bralce in dokazala, da je mogoče tudi v slovenščini izpovedati pesniške misli. V pesmi Moj spomenik med drugim piše:

Kdo rojen prihodnjih / bo meni verjel, / da v letih nerodnih / okrogle sem pel? // Ne žvenka ne cvenka, / pa bati se nič, / živi se brez plenka / o petju ko tič. // Kar mat je učila, / me mika zapét, / kar starka zložila, / jo lično posnet. // Redila me Sava, / Ljubljansko poljé, / navdale Trigláva / me snéžne kopé. // Vršáca Parnása / zgolj svojega znam, / inakega glása / iz gosli ne dam. 

Prvi slovenski pesnik, časnikar Válentin Vodnik, ki je bil tudi velik narodni buditelj, se je rodil leta 1758 v Zgornji Šiški, ki tedaj še ni bila del Ljubljane.