Eden od pionirjev raketne tehnike Posrednica ruske klasične književnosti Arheološka izkopavanja v Potočki zijalki *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki, ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Komisija ekspertov štirih velikih sil je v skladu s sklepi londonskega zasedanja Sveta zunanjih ministrov marca in prve dni aprila 1946 na Primorskem preučevala narodnostna razmerja. Obiskala je celotno območje, ki ga je zahtevala Jugoslavija.

Svetu zunanjih ministrov je predložila poročilo s štirimi različnimi mejnimi predlogi. Jugoslaviji je bil najbolj naklonjen sovjetski predlog, ki se je v večini ujemal z jugoslovanskim predlogom, najmanj pa predlog ZDA.

Francoski predlog je bil kompromis, ki je temeljil na etničnem ravnotežju. Svet zunanjih ministrov je 2. julija 1946 sprejel nekoliko spremenjen francoski predlog, ki je bil nato vključen tudi v mirovno pogodbo z Italijo.

Po njem je Jugoslavija dobila območje vzhodno od francoskega predloga mejne črte, območje zahodno od nje pa so razdelili na dva dela, ki ju je ločila črta vzdolž izliva Timava v morje. Ker se niso mogli dogovoriti glede pripadnosti Trsta, so ustanovili Svobodno tržaško ozemlje, ki je bilo razdeljeno na dve coni, jugoslovansko in angloameriško. Meja je bila označena kot začasna, z možnostjo premika 500 metrov. Novo državno mejo med Jugoslavijo in Italijo je jeseni 1946 izglasovala Pariška mirovna konferenca.