Podravsko statistično regijo je Ana Skrt raziskovala v Ormoških lagunah, Središču ob Dravi, na Gorci in Ulmovem v Halozah ter na Bregu pri Majšperku. Spoznavala je življenje viničarjev, okušala sodobno haloško kulinariko, bila v oljarni z več kot 115 letno tradicijo, spoznala vinarja, ki piše butično vinsko zgodbo in okrivala številne živalske vrste v naravnem rezervatu.

Podravska regija: Ormoške lagune, Središče ob Dravi, Gorca, Ulmovo, Breg pri Majšperku

Podravsko statistično regijo sestavlja 41 občin, zato odločitev, katere kraje izbrati, ni enostavna. Potem, ko sem izločila najbolj obiskane in poznane, sem dan preživela v Ormoških lagunah, Središču ob Dravi, na Gorci in Ulmovem v Halozah ter Bregu pri Majšperku.

Ormoške lagune: Iz odpadne vode nekdanje tovarne nastal naravni rezervat
Zelena tabla ob poti onačuje naravni rezervat Ormoške lagune. Zvočna kulisa oglašanja ptic, rac, žab in drugih prebivalcev rezervata me spremlja po poti do šestih bazenov. V njih je Tovarna sladkorja Ormož včasih skladiščila odpadne vode, Dominik Bombek iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic (DOPPS), ki je lastnik in upravitelj rezervata. Rezervat združuje različne habitate, npr. sladkovodno mokrišče, trstišča in poplavni gozd. V lagunah biva 220 vrst ptic pa tudi vodni bivoli, vidre, bobri in v gozdnem delu več vrst hroščev. Vstopim v opazovalnico, narejeno iz starega industrijskega zabojnika in poskušam v daljnogled, ki je obvezna oprema obiskovalcev, ujeti različne vrste. Opazim labode, mlakarice, liske, bele in sive čaplje.

Središče ob Dravi: V 115 let stari oljarni dišala sveže pražena bučna semena
Oljarna Jeruzalem Sat ima več kot 115 letno tradicijo. Obiski proizvodnje niso dovoljeni, tja lahko le pokukamo skozi okno. Na dan obiska niso stiskali olja, so pa pražili bučna semena. Na dvorišču opazim zaboje polne okroglih ploščic. Direktorica Sonja Krabonja mi pove zgodbo o bučnih pogačah, ki so jih »otroci nekoč še raje jedli kot čokolado«. Danes so te bolj suhe, zmeljejo in dodajo jih krmi za živino.

Haloze: Viničarji v Halozah težko živeli, butični vinarji danes z novo zgodbo
Pot na Gorco, kjer sta viničarski muzej in etnološka zbirka, je slikovita. Ozka cesta se vije med griči s strmimi pobočji in vinogradi. Danes čudovita panorama je nekoč bila trd kruh, sploh za viničarje - delavce v vinogradu brez lastnine. Viničarija, ki je danes muzej, je do leta 1974 predstavljala dom zadnjim viničarjem, pove predsednik TD Podlehnik Milan Vidovič. Doda, da je bilo življenje težko, zato so se odseljevali in opuščali vinarstvo. Čez avtocesto na nasprotnem hribu novo vinsko zgodbo piše Bojan Kobal. Odkupil je staro posestvo grofa Ulma. Kapaciteta Kobalove kleti je 110.000 litrov, za svojih 12 različnih vin je skrbno izbral trge, premišljena je tudi marketinška strategija. Največji njegovi trgi so Združene države Amerike, v Evropi Belgija, Nizozemska, Nemčija, Avstrija, vina Kobal imajo radi v Izraelu, pijejo jih celo v Mehiki.

Posodobljene tradicionalne jedi na krožnikih Kulinaričnih Haloz
Na Bregu pri Majšperku me sprejmeta gostinec Jani Vuk in vodja projekta »Haloze, dežela tisočerih gričev«, Slavko P. Dobnik, ki si želi to območje postaviti na turistični zemljevid države. Preiskusim tudi meni Kulinarične Haloze - tradicionalne sestavine, kot so bunka, ocvirki, rečne postrvi, mlečni izdelki, bučno olje in druge želi šest povezanih gostincev na sodoben in malo drugačen način postaviti na krožnike. Slavko P. Dobnik pove še eno zgodovinsko zgodbo Haloz: »Pred osmimi stoletij je po Halozah vandral popotni vitez in literat Wolfram von Eschenbach. Ep Parzival velja za kanon svetovne literature. Po dognanjih nemških literarnih zgodovinarjev opsuje edine realne kraje v epu, to so bile Haloze, Borl, Hajdina, Donačka gora. To se mi zdi fascinantno, da je literarni junak živel ravno v naših krajih.«