Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Podravsko statistično regijo je Ana Skrt raziskovala v Ormoških lagunah, Središču ob Dravi, na Gorci in Ulmovem v Halozah ter na Bregu pri Majšperku. Spoznavala je življenje viničarjev, okušala sodobno haloško kulinariko, bila v oljarni z več kot 115 letno tradicijo, spoznala vinarja, ki piše butično vinsko zgodbo in okrivala številne živalske vrste v naravnem rezervatu.
Podravska regija: Ormoške lagune, Središče ob Dravi, Gorca, Ulmovo, Breg pri Majšperku
Podravsko statistično regijo sestavlja 41 občin, zato odločitev, katere kraje izbrati, ni enostavna. Potem, ko sem izločila najbolj obiskane in poznane, sem dan preživela v Ormoških lagunah, Središču ob Dravi, na Gorci in Ulmovem v Halozah ter Bregu pri Majšperku.
Ormoške lagune: Iz odpadne vode nekdanje tovarne nastal naravni rezervat
Zelena tabla ob poti onačuje naravni rezervat Ormoške lagune. Zvočna kulisa oglašanja ptic, rac, žab in drugih prebivalcev rezervata me spremlja po poti do šestih bazenov. V njih je Tovarna sladkorja Ormož včasih skladiščila odpadne vode, Dominik Bombek iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic (DOPPS), ki je lastnik in upravitelj rezervata. Rezervat združuje različne habitate, npr. sladkovodno mokrišče, trstišča in poplavni gozd. V lagunah biva 220 vrst ptic pa tudi vodni bivoli, vidre, bobri in v gozdnem delu več vrst hroščev. Vstopim v opazovalnico, narejeno iz starega industrijskega zabojnika in poskušam v daljnogled, ki je obvezna oprema obiskovalcev, ujeti različne vrste. Opazim labode, mlakarice, liske, bele in sive čaplje.
Središče ob Dravi: V 115 let stari oljarni dišala sveže pražena bučna semena
Oljarna Jeruzalem Sat ima več kot 115 letno tradicijo. Obiski proizvodnje niso dovoljeni, tja lahko le pokukamo skozi okno. Na dan obiska niso stiskali olja, so pa pražili bučna semena. Na dvorišču opazim zaboje polne okroglih ploščic. Direktorica Sonja Krabonja mi pove zgodbo o bučnih pogačah, ki so jih »otroci nekoč še raje jedli kot čokolado«. Danes so te bolj suhe, zmeljejo in dodajo jih krmi za živino.
Haloze: Viničarji v Halozah težko živeli, butični vinarji danes z novo zgodbo
Pot na Gorco, kjer sta viničarski muzej in etnološka zbirka, je slikovita. Ozka cesta se vije med griči s strmimi pobočji in vinogradi. Danes čudovita panorama je nekoč bila trd kruh, sploh za viničarje - delavce v vinogradu brez lastnine. Viničarija, ki je danes muzej, je do leta 1974 predstavljala dom zadnjim viničarjem, pove predsednik TD Podlehnik Milan Vidovič. Doda, da je bilo življenje težko, zato so se odseljevali in opuščali vinarstvo. Čez avtocesto na nasprotnem hribu novo vinsko zgodbo piše Bojan Kobal. Odkupil je staro posestvo grofa Ulma. Kapaciteta Kobalove kleti je 110.000 litrov, za svojih 12 različnih vin je skrbno izbral trge, premišljena je tudi marketinška strategija. Največji njegovi trgi so Združene države Amerike, v Evropi Belgija, Nizozemska, Nemčija, Avstrija, vina Kobal imajo radi v Izraelu, pijejo jih celo v Mehiki.
Posodobljene tradicionalne jedi na krožnikih Kulinaričnih Haloz
Na Bregu pri Majšperku me sprejmeta gostinec Jani Vuk in vodja projekta »Haloze, dežela tisočerih gričev«, Slavko P. Dobnik, ki si želi to območje postaviti na turistični zemljevid države. Preiskusim tudi meni Kulinarične Haloze - tradicionalne sestavine, kot so bunka, ocvirki, rečne postrvi, mlečni izdelki, bučno olje in druge želi šest povezanih gostincev na sodoben in malo drugačen način postaviti na krožnike. Slavko P. Dobnik pove še eno zgodovinsko zgodbo Haloz: »Pred osmimi stoletij je po Halozah vandral popotni vitez in literat Wolfram von Eschenbach. Ep Parzival velja za kanon svetovne literature. Po dognanjih nemških literarnih zgodovinarjev opsuje edine realne kraje v epu, to so bile Haloze, Borl, Hajdina, Donačka gora. To se mi zdi fascinantno, da je literarni junak živel ravno v naših krajih.«
Podravsko statistično regijo je Ana Skrt raziskovala v Ormoških lagunah, Središču ob Dravi, na Gorci in Ulmovem v Halozah ter na Bregu pri Majšperku. Spoznavala je življenje viničarjev, okušala sodobno haloško kulinariko, bila v oljarni z več kot 115 letno tradicijo, spoznala vinarja, ki piše butično vinsko zgodbo in okrivala številne živalske vrste v naravnem rezervatu.
Podravska regija: Ormoške lagune, Središče ob Dravi, Gorca, Ulmovo, Breg pri Majšperku
Podravsko statistično regijo sestavlja 41 občin, zato odločitev, katere kraje izbrati, ni enostavna. Potem, ko sem izločila najbolj obiskane in poznane, sem dan preživela v Ormoških lagunah, Središču ob Dravi, na Gorci in Ulmovem v Halozah ter Bregu pri Majšperku.
Ormoške lagune: Iz odpadne vode nekdanje tovarne nastal naravni rezervat
Zelena tabla ob poti onačuje naravni rezervat Ormoške lagune. Zvočna kulisa oglašanja ptic, rac, žab in drugih prebivalcev rezervata me spremlja po poti do šestih bazenov. V njih je Tovarna sladkorja Ormož včasih skladiščila odpadne vode, Dominik Bombek iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic (DOPPS), ki je lastnik in upravitelj rezervata. Rezervat združuje različne habitate, npr. sladkovodno mokrišče, trstišča in poplavni gozd. V lagunah biva 220 vrst ptic pa tudi vodni bivoli, vidre, bobri in v gozdnem delu več vrst hroščev. Vstopim v opazovalnico, narejeno iz starega industrijskega zabojnika in poskušam v daljnogled, ki je obvezna oprema obiskovalcev, ujeti različne vrste. Opazim labode, mlakarice, liske, bele in sive čaplje.
Središče ob Dravi: V 115 let stari oljarni dišala sveže pražena bučna semena
Oljarna Jeruzalem Sat ima več kot 115 letno tradicijo. Obiski proizvodnje niso dovoljeni, tja lahko le pokukamo skozi okno. Na dan obiska niso stiskali olja, so pa pražili bučna semena. Na dvorišču opazim zaboje polne okroglih ploščic. Direktorica Sonja Krabonja mi pove zgodbo o bučnih pogačah, ki so jih »otroci nekoč še raje jedli kot čokolado«. Danes so te bolj suhe, zmeljejo in dodajo jih krmi za živino.
Haloze: Viničarji v Halozah težko živeli, butični vinarji danes z novo zgodbo
Pot na Gorco, kjer sta viničarski muzej in etnološka zbirka, je slikovita. Ozka cesta se vije med griči s strmimi pobočji in vinogradi. Danes čudovita panorama je nekoč bila trd kruh, sploh za viničarje - delavce v vinogradu brez lastnine. Viničarija, ki je danes muzej, je do leta 1974 predstavljala dom zadnjim viničarjem, pove predsednik TD Podlehnik Milan Vidovič. Doda, da je bilo življenje težko, zato so se odseljevali in opuščali vinarstvo. Čez avtocesto na nasprotnem hribu novo vinsko zgodbo piše Bojan Kobal. Odkupil je staro posestvo grofa Ulma. Kapaciteta Kobalove kleti je 110.000 litrov, za svojih 12 različnih vin je skrbno izbral trge, premišljena je tudi marketinška strategija. Največji njegovi trgi so Združene države Amerike, v Evropi Belgija, Nizozemska, Nemčija, Avstrija, vina Kobal imajo radi v Izraelu, pijejo jih celo v Mehiki.
Posodobljene tradicionalne jedi na krožnikih Kulinaričnih Haloz
Na Bregu pri Majšperku me sprejmeta gostinec Jani Vuk in vodja projekta »Haloze, dežela tisočerih gričev«, Slavko P. Dobnik, ki si želi to območje postaviti na turistični zemljevid države. Preiskusim tudi meni Kulinarične Haloze - tradicionalne sestavine, kot so bunka, ocvirki, rečne postrvi, mlečni izdelki, bučno olje in druge želi šest povezanih gostincev na sodoben in malo drugačen način postaviti na krožnike. Slavko P. Dobnik pove še eno zgodovinsko zgodbo Haloz: »Pred osmimi stoletij je po Halozah vandral popotni vitez in literat Wolfram von Eschenbach. Ep Parzival velja za kanon svetovne literature. Po dognanjih nemških literarnih zgodovinarjev opsuje edine realne kraje v epu, to so bile Haloze, Borl, Hajdina, Donačka gora. To se mi zdi fascinantno, da je literarni junak živel ravno v naših krajih.«
Za tokratne naPOTke smo odšli na Lopato. In to ne tisto Lopato pri Celju ob avtocestnem postajališču, ampak v prav majhno vas pri Hinjah kakšnih 15minut vožnje od Žužemberka, na drugi strani reke Krke. Kraj, ki je v dokumentih prvič omenjen na začetku 15. stoletja, ime pa je dobil po svoji obliki, krasi izjemno lepa in restavrirana cerkev Sv. Neže, zgrajena v 13. stoletju. Že zgodovinsko precej revno območje, kjer zemlja ni zelo dobra za kmetovanje, pa je tudi polno zgodb iz polpretekle zgodovine. Po Lopati smo potovali s pomočjo dolgoletne ravnateljice Osnovne šole Žužemberk Jelke Mrvar, ki se veliko ukvarja s popularizacijo Suhe krajine, in pa s pomočjo Lopatčanke Irene Špiler, ki nam je prijazno razkazala vas, seznanila pa nas je tudi z zakoncema Slavkom in Marijo Robida, ki sta z nami podelila nekaj spominov na to, kako so v Lopati živeli med in po drugi svetovni vojni. Reportažo je pripravila Alja Zore. foto: Lopata, Irena Špiler
Znano je, da začetki gradiča mala Vas segajo v leto 1471 in da se je območje današnje vasi Luža imenovalo Grajske Lokve. Vas je svoje ime dobila po naravni luži, ki je bila po premeru velika od 30 do 35 m in globoka okoli 3,5 m. Po sredini je bila pregrajena s skalo na dva dela. Voda se je v njo zlivala ob padavinah po površini, nekaj vode pa je prišlo tudi izpod skal na dnu luže. Po obilnejšem deževju je iz nje voda lahko tekla še 14 dni. Znano je tudi, da je bila ob največji luži najprej pastirska koča. Danes je v vasi Luža 18 naseljenih hiš, vas šteje nekaj več kot 60 prebivalcev, dve družini pa se še vedno preživljata s kmetijstvom. Skozi vas poteka tudi več pohodnih poti, obdajajo pa jo čudoviti razgledi.
V Napotkih se tokrat odpravljamo na Mrzlico, ki že s svojim imenom nakazuje na to, kako mrzlo je lahko tam. Čeprav gre za sredogorski vrh, ki je del Zasavskega hribovja, tam plazovi in zameti snega, sicer bolj značilni za visokogorje, niso nič nenavadnega. In kot taka je pričakala tudi Aleša Ogrina.
V Napotkih se tokrat odpravljamo na Mrzlico, ki že s svojim imenom nakazuje na to, kako mrzlo je lahko tam. Čeprav gre za sredogorski vrh, ki je del Zasavskega hribovja, tam plazovi in zameti snega, sicer bolj značilni za visokogorje, niso nič nenavadnega. In kot taka je pričakala tudi Aleša Ogrina.
Čeprav okrog nas snega ni več veliko, pa ga bomo vseeno nekaj prinesli v naPOTke. To sezono smo odeli v zimska imena. Za tokratno oddajo je Tina Lamovšek odšla proti Snežniku. foto: Mario Žnidaršič (z dovoljenjem TIC Snežnik)
Marsikje smo že bili, ampak v Brlogu in v Kotlu pa še ne. Ob številnih križih in težavah, kako bi prišel tja, se je avtor tokratnih NaPotkov Jure K. Čokl spomnil Ščurkov, kjer smo v NaPotkih že bili. In če je Danijela Gruden, predsednica Turističnega društva Turjak vedela za Ščurke, je pomislil, bo vedela tudi za Brlog in Kotel. Res je bilo tako in kmalu sta se odpeljala proti Brlogu in nato še v Kotel. »Kaj pa, če se izgubiva?« Pomislek, ki je bil več kot na mestu. Zakaj? Zato, ker vam v tem primeru ne bi mogel pomagati niti sistem za satelitsko navigacijo.
Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.
Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.
Leksikon slovenskih krajevnih imen pravi, da imamo v Sloveniji vsaj 7 krajev z imenom Podpeč. Darja Pograjc se je odpravila v Podpeč, ki se nahaja v občini Brezovica, in pri domačinih preverila, kaj je treba o tem kraju vedeti in česa ne smete izpustiti, če se tja odpravite na izlet. V tretjih zimskih Napotkih razkrije tudi, da se boste domačinom zamerili, če se boste odpravili do »Podpeškega jezera«. Raje recite, da greste do »jezera pri Podpeči«. Tako se boste izmuznili marsikateri dvignjeni obrvi ali namrščenemu pogledu. V Napotkih izveste, zakaj.
Od vseh okoliških zaselkov je prav Mrzla Planina v občini Sevnica, ki obsega približno 6,7 km2 površine, najbolj razpotegnjena, razgibana in redko poseljena. Na kvadratnem kilometru živi približno 17 prebivalcev. Blizu je Bohor – najbolj priljubljena izletniška točka Posavskega hribovja, zato ravno čez Mrzlo Planino na vzhodni strani tega pogorja poteka več pohodniških poti.
V hribovju, ki se med Idrijo in Žirmi vleče od Cerknega proti Logatcu, poteka razvodje med Idrijco in Poljansko Soro, torej med Jadranskim in Črnim morjem. Križišče cest z gorenjske in primorske strani je Ledinsko razpotje – od tam pa v Ledine pelje le dva kilometra dolga cesta. Z malo besedne igre in domišljije so Ledine legitimen kandidat naše zimske edicije naPOTkov. Čeprav gre za ime, s katerim opisujemo neobdelano zemljo, se v njem skriva beseda »led«, tri kilometre stran in nekaj metrov višje pa leži tudi Mrzli Vrh. Več kot dovolj razlogov, da se odpravimo na pot …
Viadukt Črni Kal predstavlja največji in najdaljši premostitveni objekt na slovenskih cestah. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Sicer pa je bil viadukt prvič v celoti povezan že pet mesecev prej, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji. Podrobneje v oddaji Napotki, ki jo je pripravil Marko Rozman.
V tokratnih naPOTkih se bomo odpravili v kraj, kjer se domačini radi pošalijo, da imajo - tako kot Ljubljančani - tudi oni Tromostovje. V Solkanu se čez Sočo namreč pnejo trije mostovi: brv, ki po dolgem času ponovno povezuje Slovenijo in Italijo, cestni most čez Sočo iz leta 1985 in seveda svetovno znan železniški kamniti most čez Sočo. In prav slednjega bomo spoznali v prihodnjih minutah, saj je to železniški most z največjim kamnitim lokom na svetu. Čeprav gre za gospodarski objekt, po katerem še danes peljejo vlaki, pa mu nihče že od samega začetka ne more oporekati tudi arhitektonske in estetske vrednosti.
Čez Sočo se v Solkanu ne pne le kamniti železniški most z največjim kamnitim lokom na vsetu. Najprej je slovensko in italijansko deželo povezovala brv čez reko Sočo. O tem prvem mostu, ki zdaj ponovno povezuje oba bregova reke (le za pešče, kmalu tudi za kolesarje), sta več povedala Brane Belingar in Andrej Černe.
Svoje spomine na dogajanje ob in na kamnitem Solkanskem mostu iz časov med in po drugi svetovni vojni je z nami delil Andrej Černe.
Na Ptuju preko Drave mostovi neprekinjeno stojijo že 2000 let vse od časa Rimljanov. Trenutno v mesto vodijo štirje mostovi. Dva cestna, most za pešce in kolesarje ter železniški most. Prav vsak med njimi ima zanimivo zgodbo/zgodovino, ki jo je mogoče najti tudi na spletnem portalu slovenskih knjižnic Kamra z naslovom Drobci iz življenja ptujskih mostov. Njihovo zgodovino je odkrivala Gabrijela Milošič.
Z NaPOTki bomo danes odkrivali sledove slovenske vinske tradicije tam, kjer jih morda sploh ne bi pričakovali. Ali verjamete, da so nekoč vinsko trto gojili nad meglami slabih 3 km oddaljenega ljubljanskega barja? Vas Vino je dandanes naselje, ki ga tvori 52 stanovanjskih hiš in leži v severnem delu Turjaške pokrajine, na strmem zahodnem pobočju Vinjega hriba, ki se vzpenja zahodno nad Grosupeljsko kotlino. Zakaj so kraj nekoč imenovali Weingarten in pozneje Weindorff? So grofje Turjaški v Vino nekoč res imeli kamnito vinsko klet? Katere sorte so pridelovali in kaj danes ponujajo vaške brajde častitljive starosti? Ob raziskovanju vinske preteklosti, pa so NaPOTki odkrili še zanimivo stavbarsko dediščino, imeniten sakralni spomenik in izvedeli za legendo o zlatem teletu. Na Vino se je odpravil Bojan Leskovec.
Mostovi povezujejo ljudi - to frazo pogosto uporabljajo tudi naši in tuji politiki. A v resnici ni vedno tako, če na zadevo gledamo z zgodovinske distance in upoštevamo dejstvo, da lahko včasih tudi podrti mostovi pomenijo korak k svobodi. Vse to in še marsikaj pomeni tudi stari ali glavni most v Mariboru, čez katerega so se sprehodili tudi Adolf Hitler, Josip Broz – Tito in Jure K. Čokl.
Kamniti most v Škofji Loki je najstarejši ohranjen most na Slovenskem, ki sodi celo med najstarejše srednjeveške kamnite mostove v Evropi. Zgrajen je bil v sredini 14. stoletja kot masivna enoločna kamnita konstrukcija. Lok je pravilne polkrožne oblike, grajen iz pravilno klesanih kamnov, razpon loka je 12,80 metra, razpon kamnitega ločnega zidu 3,63 metra, širina pohodne in vozne površine skupaj pa dobrih 6 metrov. Najtrdnejši loški most je izjemen primer srednjeveškega graditeljstva in konstruiranja mostov, trdno pa je zasidran tudi v zavesti Ločanov, saj jih spremlja že od otroštva prevdsem zaradi živega izročila loških legend in zbirke pripovedk z naslovom »Kamniti most« Lojzeta Zupanca. »Kap'cinarsk' most«, če uporabimo poimenovanje domačinov, ima za slednje poseben pomen, zanimiva pa je tudi njegova zgodovina.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Neveljaven email naslov
