Nedeljska jutra na Prvem so kljub protikoronskim ukrepom in omejitvi gibanja na lastno občino rezervirana za odkrivanje Slovenije in njenih zanimivosti. Če pridno beležite naše predloge za oglede in doživetja v občinah z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer, boste lahko po odprtju občinskih meja morda vsaj nekatere od teh točk tudi obiskali. Tokrat vas vabimo v »slovenski Nazaret«. Zakaj se je Nazarij prijelo to ime in kaj si v tej občini morate ogledati, je raziskovala Andreja Čokl.

Občina Nazarje ima bogato gozdarsko tradicijo, spretne rokodelce in že dolgo privlači tudi romarje

Ko na cesti iz smeri Mozirja zavijete levo čez most čez Savinjo, vas pričaka najbolj znana veduta Nazarij. Grad Vrbovec je simbol občine Nazarje, ima ga tudi v grbu. Je tudi najpomembnejši spomenik posvetne srednjeveške arhitekture v celotni Zgornjesavinjski dolini. Stal naj bi že v 12. stoletju, njegovo staro ime je Altenburg, slovensko ime Vrbovec pa je dobil, ker so bregove rek Drete in Savinje, na katerih stotočju grad stoji, obraščale vrbe. V gradu ima od leta 2001 prostore tudi Muzej gozdarstva in lesarstva.

"Zgornjesavinjska dolina je od nekdaj slovela po svojih mogočnih gozdovih. Ti danes pokrivajo že tri četrtine doline, v preteklosti nikoli manj kot 60 odstotkov. Zato so bili tukaj nekoč vsi ljudje odvisni od gozda in lesa ali dejavnosti, povezane z lesom. Zato je osrednji del muzeja posvečen vsem starim olcarjem, furmanom, žagarjem, splavarjem, mizarjem, tesarjem, skratka vsem, ki so bili odvisni od te naravne dobrine." – Barbara Šoster Rutar, direktorica Muzeja Vrbovec

V muzeju lahko izveste različne zanimivosti o gozdovih, preizkusite svoje poznavanje drevesnih vrst, odigrate z lesom povezane miselne igre in spoznate celotno pot lesa od rastočega drevesa do končnega izdelka. Videli boste tudi skorjevko, nekakšen leseni bivak, v katerem so delavci živeli v obdobju sečnje. Spali so na preprostih ležiščih iz smrečja in praproti. Ta je namreč odganjala bolhe, ki so sicer delavcem povzročale precej preglavic.

In če gradu ob prihodu v Nazarje ne morete spregledati, boste tudi težko zapeljali v središče kraja, ne da bi opazili še eno arhitekturno posebnost. Bohačev toplar je zelo velik, pozidan in ima dve nadstropji. V prvem si lahko ogledate razstavo Nazarje skozi čas, v drugem pa me je Alenka Lever, rokodelka in vodja tukajšnjega rokodelskega centra popeljala skozi bogato prodajno galerijo rokodelskih izdelkov. Tu si lahko ogledate in kupite unikatne izdelke iz lesa, stekla, gline, filca … Toplar je tudi priljubljena lokacija za različne dogodke, pod njim vsako soboto poteka kmečka tržnica z lokalnimi pridelki. Zgornjesavinjski želodec je dobro znan, a ni edina kulinarična posebnost tega območja.

"Za Zgornjesavinjsko dolino so značilni tudi ajdnek, 'mohot' in različni žlinkrofi. Ajdnek je poseben kruh iz ajdove moke in z nadevom iz orehov in medu. 'Mohot' pa je narejen iz domače skute, smetane, česna, zelišč in mlete rdeče paprike."

In še nečesa v Nazarjah ne morete spregledati. Nad sotočjem Savinje in Drete se dviga grič Gradišče, na katerem je frančiškanski samostan Nazarje. Ta je nastal na mestu loretske kapele, ki jo je v zahvalo za ozdravljenje postavil ljubljanski škof Tomaž Hren. Mimogrede, kapela v italijanskem Loretu naj bi nastala iz sten Marijine hiše v Nazaretu, tako je bila tudi kapela v Nazarjah kopija Marijine hiše in kraja se je zato oprijelo ime Marija Nazaret, ki se je v obliki Nazarje ohranilo do danes. V samostanu danes živita dva patra in ko sta doma, lahko samostan obiščete in si ogledate samostansko knjižnico. Med najzanimivejšimi eksponati sta Dalmatinov prevod Biblije in Trubarjev prevod evangelijev, iz katerih pater Andrej Pollak obiskovalcem rad kaj prebere. Samostan ima tudi bogato tradicijo lekarništva in zdravilstva. Tu je deloval brat Salamon Lipold, ki je pripravljal grenčico Salamonov življenjski eliksir in Salamonov obliž za celjenje ran.

"Tu je delovala tudi 'urgenca', tu so bili namreč kirurgi, ki so bili zelo dejavni. Na neki način so 'hodili v zelje' dragim profesionalnim ranocelnikom, ki so se zato pritožili in odtlej so lahko samostanski kirurgi zdravili le tiste, ki so lahko prišli na hrib. Z zlomljeno nogo je to seveda težko …"

V samostanu je nekaj časa živel tudi Valentin Vodnik, vrsto let pa je v njem delovala samostanska šola, prva na tem območju. Več v posnetku.