Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nedeljska jutra na Prvem so kljub protikoronskim ukrepom in omejitvi gibanja na lastno občino rezervirana za odkrivanje Slovenije in njenih zanimivosti. Če pridno beležite naše predloge za oglede in doživetja v občinah z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer, boste lahko po odprtju občinskih meja morda vsaj nekatere od teh točk tudi obiskali. Tokrat vas vabimo v »slovenski Nazaret«. Zakaj se je Nazarij prijelo to ime in kaj si v tej občini morate ogledati, je raziskovala Andreja Čokl.
Občina Nazarje ima bogato gozdarsko tradicijo, spretne rokodelce in že dolgo privlači tudi romarje
Ko na cesti iz smeri Mozirja zavijete levo čez most čez Savinjo, vas pričaka najbolj znana veduta Nazarij. Grad Vrbovec je simbol občine Nazarje, ima ga tudi v grbu. Je tudi najpomembnejši spomenik posvetne srednjeveške arhitekture v celotni Zgornjesavinjski dolini. Stal naj bi že v 12. stoletju, njegovo staro ime je Altenburg, slovensko ime Vrbovec pa je dobil, ker so bregove rek Drete in Savinje, na katerih stotočju grad stoji, obraščale vrbe. V gradu ima od leta 2001 prostore tudi Muzej gozdarstva in lesarstva.
"Zgornjesavinjska dolina je od nekdaj slovela po svojih mogočnih gozdovih. Ti danes pokrivajo že tri četrtine doline, v preteklosti nikoli manj kot 60 odstotkov. Zato so bili tukaj nekoč vsi ljudje odvisni od gozda in lesa ali dejavnosti, povezane z lesom. Zato je osrednji del muzeja posvečen vsem starim olcarjem, furmanom, žagarjem, splavarjem, mizarjem, tesarjem, skratka vsem, ki so bili odvisni od te naravne dobrine." – Barbara Šoster Rutar, direktorica Muzeja Vrbovec
V muzeju lahko izveste različne zanimivosti o gozdovih, preizkusite svoje poznavanje drevesnih vrst, odigrate z lesom povezane miselne igre in spoznate celotno pot lesa od rastočega drevesa do končnega izdelka. Videli boste tudi skorjevko, nekakšen leseni bivak, v katerem so delavci živeli v obdobju sečnje. Spali so na preprostih ležiščih iz smrečja in praproti. Ta je namreč odganjala bolhe, ki so sicer delavcem povzročale precej preglavic.
In če gradu ob prihodu v Nazarje ne morete spregledati, boste tudi težko zapeljali v središče kraja, ne da bi opazili še eno arhitekturno posebnost. Bohačev toplar je zelo velik, pozidan in ima dve nadstropji. V prvem si lahko ogledate razstavo Nazarje skozi čas, v drugem pa me je Alenka Lever, rokodelka in vodja tukajšnjega rokodelskega centra popeljala skozi bogato prodajno galerijo rokodelskih izdelkov. Tu si lahko ogledate in kupite unikatne izdelke iz lesa, stekla, gline, filca … Toplar je tudi priljubljena lokacija za različne dogodke, pod njim vsako soboto poteka kmečka tržnica z lokalnimi pridelki. Zgornjesavinjski želodec je dobro znan, a ni edina kulinarična posebnost tega območja.
"Za Zgornjesavinjsko dolino so značilni tudi ajdnek, 'mohot' in različni žlinkrofi. Ajdnek je poseben kruh iz ajdove moke in z nadevom iz orehov in medu. 'Mohot' pa je narejen iz domače skute, smetane, česna, zelišč in mlete rdeče paprike."
In še nečesa v Nazarjah ne morete spregledati. Nad sotočjem Savinje in Drete se dviga grič Gradišče, na katerem je frančiškanski samostan Nazarje. Ta je nastal na mestu loretske kapele, ki jo je v zahvalo za ozdravljenje postavil ljubljanski škof Tomaž Hren. Mimogrede, kapela v italijanskem Loretu naj bi nastala iz sten Marijine hiše v Nazaretu, tako je bila tudi kapela v Nazarjah kopija Marijine hiše in kraja se je zato oprijelo ime Marija Nazaret, ki se je v obliki Nazarje ohranilo do danes. V samostanu danes živita dva patra in ko sta doma, lahko samostan obiščete in si ogledate samostansko knjižnico. Med najzanimivejšimi eksponati sta Dalmatinov prevod Biblije in Trubarjev prevod evangelijev, iz katerih pater Andrej Pollak obiskovalcem rad kaj prebere. Samostan ima tudi bogato tradicijo lekarništva in zdravilstva. Tu je deloval brat Salamon Lipold, ki je pripravljal grenčico Salamonov življenjski eliksir in Salamonov obliž za celjenje ran.
"Tu je delovala tudi 'urgenca', tu so bili namreč kirurgi, ki so bili zelo dejavni. Na neki način so 'hodili v zelje' dragim profesionalnim ranocelnikom, ki so se zato pritožili in odtlej so lahko samostanski kirurgi zdravili le tiste, ki so lahko prišli na hrib. Z zlomljeno nogo je to seveda težko …"
V samostanu je nekaj časa živel tudi Valentin Vodnik, vrsto let pa je v njem delovala samostanska šola, prva na tem območju. Več v posnetku.
Nedeljska jutra na Prvem so kljub protikoronskim ukrepom in omejitvi gibanja na lastno občino rezervirana za odkrivanje Slovenije in njenih zanimivosti. Če pridno beležite naše predloge za oglede in doživetja v občinah z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer, boste lahko po odprtju občinskih meja morda vsaj nekatere od teh točk tudi obiskali. Tokrat vas vabimo v »slovenski Nazaret«. Zakaj se je Nazarij prijelo to ime in kaj si v tej občini morate ogledati, je raziskovala Andreja Čokl.
Občina Nazarje ima bogato gozdarsko tradicijo, spretne rokodelce in že dolgo privlači tudi romarje
Ko na cesti iz smeri Mozirja zavijete levo čez most čez Savinjo, vas pričaka najbolj znana veduta Nazarij. Grad Vrbovec je simbol občine Nazarje, ima ga tudi v grbu. Je tudi najpomembnejši spomenik posvetne srednjeveške arhitekture v celotni Zgornjesavinjski dolini. Stal naj bi že v 12. stoletju, njegovo staro ime je Altenburg, slovensko ime Vrbovec pa je dobil, ker so bregove rek Drete in Savinje, na katerih stotočju grad stoji, obraščale vrbe. V gradu ima od leta 2001 prostore tudi Muzej gozdarstva in lesarstva.
"Zgornjesavinjska dolina je od nekdaj slovela po svojih mogočnih gozdovih. Ti danes pokrivajo že tri četrtine doline, v preteklosti nikoli manj kot 60 odstotkov. Zato so bili tukaj nekoč vsi ljudje odvisni od gozda in lesa ali dejavnosti, povezane z lesom. Zato je osrednji del muzeja posvečen vsem starim olcarjem, furmanom, žagarjem, splavarjem, mizarjem, tesarjem, skratka vsem, ki so bili odvisni od te naravne dobrine." – Barbara Šoster Rutar, direktorica Muzeja Vrbovec
V muzeju lahko izveste različne zanimivosti o gozdovih, preizkusite svoje poznavanje drevesnih vrst, odigrate z lesom povezane miselne igre in spoznate celotno pot lesa od rastočega drevesa do končnega izdelka. Videli boste tudi skorjevko, nekakšen leseni bivak, v katerem so delavci živeli v obdobju sečnje. Spali so na preprostih ležiščih iz smrečja in praproti. Ta je namreč odganjala bolhe, ki so sicer delavcem povzročale precej preglavic.
In če gradu ob prihodu v Nazarje ne morete spregledati, boste tudi težko zapeljali v središče kraja, ne da bi opazili še eno arhitekturno posebnost. Bohačev toplar je zelo velik, pozidan in ima dve nadstropji. V prvem si lahko ogledate razstavo Nazarje skozi čas, v drugem pa me je Alenka Lever, rokodelka in vodja tukajšnjega rokodelskega centra popeljala skozi bogato prodajno galerijo rokodelskih izdelkov. Tu si lahko ogledate in kupite unikatne izdelke iz lesa, stekla, gline, filca … Toplar je tudi priljubljena lokacija za različne dogodke, pod njim vsako soboto poteka kmečka tržnica z lokalnimi pridelki. Zgornjesavinjski želodec je dobro znan, a ni edina kulinarična posebnost tega območja.
"Za Zgornjesavinjsko dolino so značilni tudi ajdnek, 'mohot' in različni žlinkrofi. Ajdnek je poseben kruh iz ajdove moke in z nadevom iz orehov in medu. 'Mohot' pa je narejen iz domače skute, smetane, česna, zelišč in mlete rdeče paprike."
In še nečesa v Nazarjah ne morete spregledati. Nad sotočjem Savinje in Drete se dviga grič Gradišče, na katerem je frančiškanski samostan Nazarje. Ta je nastal na mestu loretske kapele, ki jo je v zahvalo za ozdravljenje postavil ljubljanski škof Tomaž Hren. Mimogrede, kapela v italijanskem Loretu naj bi nastala iz sten Marijine hiše v Nazaretu, tako je bila tudi kapela v Nazarjah kopija Marijine hiše in kraja se je zato oprijelo ime Marija Nazaret, ki se je v obliki Nazarje ohranilo do danes. V samostanu danes živita dva patra in ko sta doma, lahko samostan obiščete in si ogledate samostansko knjižnico. Med najzanimivejšimi eksponati sta Dalmatinov prevod Biblije in Trubarjev prevod evangelijev, iz katerih pater Andrej Pollak obiskovalcem rad kaj prebere. Samostan ima tudi bogato tradicijo lekarništva in zdravilstva. Tu je deloval brat Salamon Lipold, ki je pripravljal grenčico Salamonov življenjski eliksir in Salamonov obliž za celjenje ran.
"Tu je delovala tudi 'urgenca', tu so bili namreč kirurgi, ki so bili zelo dejavni. Na neki način so 'hodili v zelje' dragim profesionalnim ranocelnikom, ki so se zato pritožili in odtlej so lahko samostanski kirurgi zdravili le tiste, ki so lahko prišli na hrib. Z zlomljeno nogo je to seveda težko …"
V samostanu je nekaj časa živel tudi Valentin Vodnik, vrsto let pa je v njem delovala samostanska šola, prva na tem območju. Več v posnetku.
V zadnji epizodi planinske sezone naPOTkov smo raziskali še en čudovit del Slovenije. Zanj so poleg čudovite narave, številnih hribov in gora, značilni tudi jezero, mohant, kravji bal, dež in še marsikaj. To je Bohinj, ki ga je alpinist, pedagog in naravovarstvenik Jože Mihelič opisal kot eno "najlepših alpskih dolin, pa ne samo v naših slovenskih gorah, ampak v Alpah nasploh." Bohinj pa ni le okolica jezera, temveč vanj sodi celotno povirje Save Bohinjke z vsemi gorami in planinami vred.
Mrežce in Lipanski vrh sta le dva vrhova, do katerih je možen dostop z Blejske koče. Izhodišče tokratnih naPOTkov je bila sicer Medvedova konta, ki je od Blejske koče oddaljena pol ure hoda, pot do koče pa nas vodi po nezahtevnem terenu - prav zato je primerna tudi za manj izkušene in mlajše planince. Roman Tratar, planinski vodnik in avtor knjige Julijske Alpe - Vzhodno od Soče in Pišnice, nas v oddaji popelje do nadmorske višine 1975 metrov, na Lipanski vrh in na Mrežce, ki so lahko odlična planinska destinacija tudi v hladnejših mesecih.
V Slovenskem planinskem muzeju si podajata roki preteklost in sedanjost, predvsem pa je interaktivnost tista, ki obiskovalcu nudi vpogled v bogato slovensko planinsko tradicijo in njen pomen. Stalna razstava je zasnovana kot muzejska pripoved, ki jo doživljamo skozi vzpon na goro. Tokratni naPOTki nas torej peljejo na več ciljev in poti, vse pa se bo dogajalo v Mojstrani. Tam je bila Nadia Petauer.
Vezno planinsko pot 14. divizije so osnovala planinska društva iz celjske regije 9. novembra 1958 na Slemenu. Sestavlja jo 28 etap, z začetkom v Sedlarjevem in zaključkom v Ljubenskih Ravnah. Prehodite jih lahko posamično ali pa povezujete, seveda odvisno od razmer in vaše fizične pripravljenosti. Etapa, ki jo je za Napotke izbral gospod Franci Horvat, avtor vodnika Po poteh XVI. divizije, je primerna za vse starosti in, kot pravi ta vsestranski fotograf, gornik, alpinist, popotnik in pisec knjig, »tudi za telesno manj pripravljene, če se le malce potrudijo«. V prihodnjih minutah vas Mojca Delač vabi, da v nekaj minutah krajevno prepotujemo pot od Smrekovca do Komna, časovno pa kar nekaj desetletij.
Med tem poletjem se v oddaji naPOTki odpravljamo v hribe in gore – in tudi danes se bomo podali na pot. A tokrat ta ne bo tako zahtevna in dolga, Tadeja Bizilj je namreč iskala cilj, ki je primeren za hojo z mlajšimi otroki. Z avtorico knjige Pravljičarije pod Triglavom, publicistko, pravljičarko in prevajalko Kristino Menih, sta se odločili, da obiščeta Zapotoške slapove. Na poti do prvega med njimi je namreč čez strugo Suhega potoka, mimo melišč in čez gozd ob čudovitih pogledih na bližnje hribe pot prijetna za vse družinske člane, tudi tiste najmlajše.
Zaradi njene oblike ji včasih rečejo tudi štajerski Triglav. Seveda ji za to manjka približno dva tisoč višinskih metrov. Je pa kljub svojim le 884 metrom višine del Karavank, in sicer njihov najvzhodnejši izrastek. Donačka gora ima tri vrhove, na najvišjem, srednjem, planinci najdejo tudi žig. Nekoč je tu stala cerkvica, a jo je doletela kruta usoda, del je zajet v legendi o Donački gori. Po lahki označeni poti nas je na vse vrhove te gore nad Rogatcem popeljal vodnik Marjan Bradeško.
V Napotkih, ki so v tej sezoni v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije planinsko obarvani, se tokrat odpravljamo plezat. Slovenske gore poleg več kot 10 tisoč kilometrov označenih planinskih poti ponujajo tudi ogromno število plezalnih smeri. V eno izmed njih vas v tokratni epizodi popelje Aleš Ogrin.
V najnovejši epizodi naPOTkov raziskujemo hribovit svet ob bregovih reke Save. "Po poteh ljudskih pripovedi" je naslov knjige, ki združuje ljudske pripovedi in opise poti, primerne za družine z otroki. Značilnostim in zanimivostim vsake od destinacij so dodani tudi podatki o višinski razliki, zahtevnosti poti in priporočeni opremi. Nekajurni izlet otrokom takoj postane bolj zanimiv, če vanj vpletemo zgodbe z zmaji, vitezi in velikani, pravita avtorici knjige, Dušica Kunaver in Irena Mušič Habjan.
Obdobje rapalske meje spada med temnejša obdobja slovenske zgodovine. V procesu utrjevanja meje sta nastali dve fortifikaciji, na italijanski Alpski zid, na jugoslovanski Rupnikova linija. Pohodi ob utrdbenih sistemih so v tujini prava turistična uspešnica. V zadnjih letih postajajo priljubljeni tudi pri nas. Zato se je tudi odprava NaPOTkov odločila prehoditi en majhen del »meje po razvodnici« Zakaj zgolj en majhen del? Ne samo zaradi julijskega vročinskega vala, ampak tudi zato, ker je bila celotna dolžina rapalske meje 264 kilometrov. Utrdbe, opuščeni železniški predor, bunkerji in temperaturni spust s 35 na 10 stopinj Celzija.
Pot nas bo tokrat popeljala dobro uro iz Ljubljane, mimo Škofje Loke vse do Bevkovega vrha. Ta vrh je namreč točka Slovenske planinske poti in leži med Cerknim in Spodnjo Idrijo. Kaj Slovenska planinska pot sploh je in kakšne posebnosti so na njej, izveste v današnjih Napotkih, ki jih je pripravila Lana Furlan.
2. epizoda 17. sezone naPOTkov nas to nedeljo odpelje na Pokljuko. Tja sta se konec junija v iskanju »šepeta samotnih stezic« odpravili Darja Pograjc in njena sogovornica Jana Remic. Njun cilj je bil sicer neizrazit vrh Galetovec, ki pa lahko - kot boste slišali - odprtim očem in ušesom pohodnika ponudi ogromno.
Začenjamo 17. sezono naPOTkov. V njej vas bomo peljali po planinskih poteh, pripravljali jo bomo namreč v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije in njenimi strokovnjaki, vodniki in inštruktorji. V prvi epizodi, ki jo je pripravila Nataša Rašl, še ne bomo sopihali na višjih nadmorskih višinah, ampak bomo ture samo načrtovali. Vemo, kakšna pot je pred nami, ko si v dolini zavežemo pohodniške čevlje in si na ramena nadenemo nahrbtnik?
Delo solinarja ni enostavno. V najbolj vročih poletni mesecih, ko večina išče senco in osvežitev v vodi, posamezni solinar v povprečju na dan pograbi več kot tono soli. A zdaj še ni čas za žetev, če bo vreme suho, bodo prvi kupčki soli na Sečoveljskih solinah, kjer pridelujejo edino slovensko sol, vidni čez dober teden dni. Piranska sol je kar 3-krat dražja od kakšne uvožene soli na trgovskih policah, razlog za tako ceno pa je postopek pridelave. Ta je ročen in je skoraj poponoma enak že vsaj 700 let. Solinarjev sicer ni dovolj, tisti najbolj zagnani, med njimi tudi naš sogovornik Osman Dedič, pa to delo opravljajo tudi po upokojitvi.
Cokle so leseno obuvalo, ki je bilo nekdaj razširjeno po vsem svetu, pri nas je bila to obrt, za katero so se izučili moški in se je lotili pozimi, ko na kmetiji ni bilo toliko dela. Kljub temu, da so bile že pred stoletji cokle izjemno priljubljene, zlasti pri revnejšem sloju, zaradi vsestranske uporabe in enostavne izdelave, pa je v vsakem paru ogromno mojstrstva. Od izbire lesa do njegove obdelave. Kljub temu, da je coklarstvo nekdaj predstavljalo pomembno domačo obrt na Gorenjskem, v Zgornjem Posočju, na Kozjaku, Koroškem, zlasti pa na Pohorju, je gospod Martin Mumelj z Brega nad Zrečami še eden redkih, ki to obvlada. Po Napotke se je k njemu odpravila Mojca Delač.
16. sezona NaPOTkov, v kateri predstavljamo različne obrti, se počasi bliža koncu, pred nami so še tri oddaje – in danes gremo na Dolenjsko, točneje v Ribnico. Zagotovo je večina ob omembi tega kraja zdaj pomislila na suho robe in prav imate – Tadeja Bizilj je obiskala Rokodelski center Ribnica in tam izvedela več o tej obrti, ki je ena najstarejših in najbolj prepoznanih zgodovinskih obrti in je predvsem razvita na območju Ribniške doline. Suha roba je tesno povezana z bogato kulturno dediščino in rokodelstvom v regiji, znanje in spretnosti so se prenašale iz generacije v generacijo ribniških rokodelcev, še več pa v tokratni oddaji.
Čipkarske šole sicer delujejo v Žireh, Železnikih in Idriji, čipkarstvo pa bomo v naPOTkih spoznali s sogovornicami iz Idrije in se zaradi tega usmerili na idrijsko čipko. Naša postaja je bila Čipkarska šola Idrija, ki je najstarejša čipkarska šola na svetu z neprekinjenim delovanjem. Leta 1876 je bila ustanovljena po dekretu tedanjega ministrstva za trgovino na Dunaju, med ustanovitelji in prva učiteljica pa je bila domačinka Ivanka Ferjančič. Danes šolo obiskuje skoraj 500 otrok, zato se za klekljanje ni bati, da bi izginilo v pozabo. Kot se je prepričala Špela Šebenik, pa ta obrt zahteva spretne roke, vztrajnost, natančnost in umetniško žilico.
Čevljarstvo je naslednja obrt, ki jo bomo spoznali v Napotkih. A v tokratni epizodi ne bomo gledali v zgodovino najmlajše izmed množičnih obrti v Tržiču, pač pa bomo spoznali, kakšen je sodobni postopek izdelave obutve po meri. Napotke je pripravil Aleš Ogrin.
'Lectarstvo je rokodelska dejavnost, povezana z izdelovanjem in prodajo lecta, poltrajnega medenega peciva v obliki ploščic in okrašenih figuralnih piškotov, izdelanih s pomočjo pločevinastih modelov,' je zapisano v nacionalnem Registru nesnovne kulturne dediščine. Lectarska obrt se lahko povezuje z medičarstvom in svečarstvom, med nosilci te dejavnosti pa sta najbolj znani družina Perger iz Slovenj Gradca in Gostilna Lectar v Radovljici. Lectarsko delavnico v slednji je obiskala Andreja Čokl.
Ste vedeli, da imajo sodarji svojega boga? V današnjih NaPOTkih, ki jih je pripravila Darja Pograjc, razkrijemo, kako se imenuje. Stare obrti raziskujemo ob nedeljah na Prvem in sodarstvo je naslednja, šesta po vrsti. Kot boste slišali delo sodarja združuje številna znanja: znanja s področja lesarstva, sommeliejsko znanje in seveda znanje izdelave sodov, ki vključuje poznavanje postopkov segrevanja, krivljenja in obžiganja sodov. Obiskali smo sodarstvo Učakar na Vranskem!
Današnji Napotki so kot nalašč za deževne dni. Odpravili se bomo namreč k edini dežnikarici v Ljubljani. Lana Furlan je vzela svoj polomljen dežnik in se sprehodila do Trubarjeve ulice 13. Tam jo je že pričakala Marija Lah, ki ji je povedala vse skrivnosti popravljanja in izdelovanja dežnikov in senčnikov. Več pa v Napotkih.
Neveljaven email naslov
