Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Črka T je danes na vrsti na našem seznamu najredkeje poseljenih slovenskih občin. Pelje nas na severozahod naše države. Če bi občini, ki smo jo obiskali, morali dodeliti eno barvo, bi to bila zagotovo smaragdno modra – zaradi Soče. V Tolmin, ki je (še posebej v toplejših mesecih) razmeroma dobro obiskan, je pot vodila Andrejo Gradišar, ki je v tem koncu naše države poskušala najti tudi kaj malo manj poznanega oz. poznano predstaviti z druge plati. Odpravila se je na Kozlov rob, ki na enem mestu združuje ostaline tako daljne kot bližnje preteklosti, hkrati pa ponuja še razgled na celotno tolminsko kotlino. Ogledala si je domačo zbirko ostankov 1. svetovne vojne, se okrepčala s sirom Tolmincem in za konec šla napolnit svojo stekleničko z zdravilno vodo.
V Tolmin po lepe razglede, ostanke 1. svetovne vojne, okusen sir in zdravilno vodo
Črka T je na vrsti na našem seznamu najredkeje poseljenih slovenskih občin. Pelje nas na severozahod naše države. Če bi občini, ki smo jo obiskali, morali dodeliti barvo, bi bila to zagotovo smaragdno modra – zaradi Soče. Gremo v Tolmin, ki je (še posebno v toplejših mesecih) razmeroma dobro obiskan. Je pa v tem koncu naše države tudi precej manj raziskanih kotičkov.
Kozlov rob združuje na istem mestu ostanke daljne in bližnje preteklosti, hkrati pa ponuja razgled na celotno tolminsko kotlino
Vzpetina z ruševinami nekdanjega gradu stoji v središču Tolmina. Do ruševin vodi okvirno polurni vzpon po učni poti. Na pobočju je tudi bunker iz 1. svetovne vojne. Na vrhu, na območju med severnim grajskim zidom in obzidjem, so lani izvedli izkopavanja. Kot pove sogovornik kustos arheolog Miha Mlinar iz Tolminskega muzeja, so se osredotočili na zadnjo poselitev Kozlovega roba ob koncu 16. in na začetku 17. stoletja.
"Največ najdenih stvari je vezanih na osnovne in druge dejavnosti v gradu. Gre za najdbe, povezane s kuhinjskimi aktivnostmi - kosti, zlomljeno lončenino. Manj je lepše keramike. Potem so tu najdbe, ki kažejo na bivanje v gradu - orodje, orožje, presenetljivo veliko ključavnic. Med vrednejšimi predmeti je zlatnik iz 16. stoletja. Gre za novec, ki je bil kovan v beneških kovnicah. Potem so tu nakitni predmeti - igle, lasnice. Ena lepših stvari, ki so bile odkrite, je marmornat kipec - doprsje ženske figure, najverjetneje iz italijanskih delavnic 16. stoletja."
Rezultate izkopavanj bo mogoče videti letos poleti na tolminskem mestnem trgu.
Z detektorjem kovin in krampom do zasebnega muzeja
Muzej Mrzli vrh stoji v Zatolminu. Gre za zasebno zbirko predvsem ostankov 1. svetovne vojne, ki jo je skupaj z očetom in bratom ustvaril Matjaž Velikonja. Ena izmed polic je namenjena tudi medicinskim pripomočkom:
"Na njej so različne protibolečinske tablete. Zanimiva je ta steklenička, ki je bila namenjena za rast last. Potem je tukaj predel s čutaricami in konzervami - od ribjih konzerv do zajčje obare."
Muzej, ki je v prizidku domače hiše, je odprt vsak dan od 8. do 20. ure po predhodni najavi obiskovalcev.
Sir mora imeti sobno temperaturo
Ekološka vasica Čadrg je ena redkih, ki je še ohranila zadružni način izdelovanja sira v skupni vaški sirarni. Kot pove Marija Bončina s kmetije Pri Lovrču se opravila začnejo navsezgodaj - prva je molža, sledi prevoz mleka v sirarno in do poldneva še izdelava sira. Ta nato zori še okvirno dva meseca.
"Tolminc mora biti dovolj zorjen. Mi nimamo več certifikata, smo obupali po kar dolgih letih. Delamo po tradicionalni recepturi, vse je enako, razen, da nimamo certifikata. Sir mora biti na sobni temperaturi, preden ga užijemo, da ima tisti poln okus."
V Gabrje po zdravilno vodo
Grofova voda je zdravilni izvir nad vasjo Gabrje. Strma asfaltna pot, ki vodi iz vasi, hitro preide v gozdno, na poti je včasih treba preskočiti kakšen manjši potoček, prečkati most nad slapom. Pot do izvira vzame okvirno pol ure, vmes pa je mogoče opazovati več kot deset slapov.
"Grofova voda izvira v grapi potoka Sopotnica. Dolina Soče je znana kot dežela žive vode. Kar nekaj izvirov ima zdravilne učinke, Grofova voda pa ima največjo zdravilno moč," pove Tjaša Bizjak iz TIC Tolmin.
To vodo so nekoč nosili v dolino grofu. Od tod tudi izvira ime: "Vsak dan naj bi jo v lesenih posodah nosili na grad, da jo je lahko pil in ostal večno mlad," je dodala sogovornica.
Črka T je danes na vrsti na našem seznamu najredkeje poseljenih slovenskih občin. Pelje nas na severozahod naše države. Če bi občini, ki smo jo obiskali, morali dodeliti eno barvo, bi to bila zagotovo smaragdno modra – zaradi Soče. V Tolmin, ki je (še posebej v toplejših mesecih) razmeroma dobro obiskan, je pot vodila Andrejo Gradišar, ki je v tem koncu naše države poskušala najti tudi kaj malo manj poznanega oz. poznano predstaviti z druge plati. Odpravila se je na Kozlov rob, ki na enem mestu združuje ostaline tako daljne kot bližnje preteklosti, hkrati pa ponuja še razgled na celotno tolminsko kotlino. Ogledala si je domačo zbirko ostankov 1. svetovne vojne, se okrepčala s sirom Tolmincem in za konec šla napolnit svojo stekleničko z zdravilno vodo.
V Tolmin po lepe razglede, ostanke 1. svetovne vojne, okusen sir in zdravilno vodo
Črka T je na vrsti na našem seznamu najredkeje poseljenih slovenskih občin. Pelje nas na severozahod naše države. Če bi občini, ki smo jo obiskali, morali dodeliti barvo, bi bila to zagotovo smaragdno modra – zaradi Soče. Gremo v Tolmin, ki je (še posebno v toplejših mesecih) razmeroma dobro obiskan. Je pa v tem koncu naše države tudi precej manj raziskanih kotičkov.
Kozlov rob združuje na istem mestu ostanke daljne in bližnje preteklosti, hkrati pa ponuja razgled na celotno tolminsko kotlino
Vzpetina z ruševinami nekdanjega gradu stoji v središču Tolmina. Do ruševin vodi okvirno polurni vzpon po učni poti. Na pobočju je tudi bunker iz 1. svetovne vojne. Na vrhu, na območju med severnim grajskim zidom in obzidjem, so lani izvedli izkopavanja. Kot pove sogovornik kustos arheolog Miha Mlinar iz Tolminskega muzeja, so se osredotočili na zadnjo poselitev Kozlovega roba ob koncu 16. in na začetku 17. stoletja.
"Največ najdenih stvari je vezanih na osnovne in druge dejavnosti v gradu. Gre za najdbe, povezane s kuhinjskimi aktivnostmi - kosti, zlomljeno lončenino. Manj je lepše keramike. Potem so tu najdbe, ki kažejo na bivanje v gradu - orodje, orožje, presenetljivo veliko ključavnic. Med vrednejšimi predmeti je zlatnik iz 16. stoletja. Gre za novec, ki je bil kovan v beneških kovnicah. Potem so tu nakitni predmeti - igle, lasnice. Ena lepših stvari, ki so bile odkrite, je marmornat kipec - doprsje ženske figure, najverjetneje iz italijanskih delavnic 16. stoletja."
Rezultate izkopavanj bo mogoče videti letos poleti na tolminskem mestnem trgu.
Z detektorjem kovin in krampom do zasebnega muzeja
Muzej Mrzli vrh stoji v Zatolminu. Gre za zasebno zbirko predvsem ostankov 1. svetovne vojne, ki jo je skupaj z očetom in bratom ustvaril Matjaž Velikonja. Ena izmed polic je namenjena tudi medicinskim pripomočkom:
"Na njej so različne protibolečinske tablete. Zanimiva je ta steklenička, ki je bila namenjena za rast last. Potem je tukaj predel s čutaricami in konzervami - od ribjih konzerv do zajčje obare."
Muzej, ki je v prizidku domače hiše, je odprt vsak dan od 8. do 20. ure po predhodni najavi obiskovalcev.
Sir mora imeti sobno temperaturo
Ekološka vasica Čadrg je ena redkih, ki je še ohranila zadružni način izdelovanja sira v skupni vaški sirarni. Kot pove Marija Bončina s kmetije Pri Lovrču se opravila začnejo navsezgodaj - prva je molža, sledi prevoz mleka v sirarno in do poldneva še izdelava sira. Ta nato zori še okvirno dva meseca.
"Tolminc mora biti dovolj zorjen. Mi nimamo več certifikata, smo obupali po kar dolgih letih. Delamo po tradicionalni recepturi, vse je enako, razen, da nimamo certifikata. Sir mora biti na sobni temperaturi, preden ga užijemo, da ima tisti poln okus."
V Gabrje po zdravilno vodo
Grofova voda je zdravilni izvir nad vasjo Gabrje. Strma asfaltna pot, ki vodi iz vasi, hitro preide v gozdno, na poti je včasih treba preskočiti kakšen manjši potoček, prečkati most nad slapom. Pot do izvira vzame okvirno pol ure, vmes pa je mogoče opazovati več kot deset slapov.
"Grofova voda izvira v grapi potoka Sopotnica. Dolina Soče je znana kot dežela žive vode. Kar nekaj izvirov ima zdravilne učinke, Grofova voda pa ima največjo zdravilno moč," pove Tjaša Bizjak iz TIC Tolmin.
To vodo so nekoč nosili v dolino grofu. Od tod tudi izvira ime: "Vsak dan naj bi jo v lesenih posodah nosili na grad, da jo je lahko pil in ostal večno mlad," je dodala sogovornica.
Kmetija Čehovin je družinska kmetija, katere korenine segajo v leto 1880. Sašo Čehovin in Jasna Babič pa sta ji pred slabim desetletjem izbrala ime Turistična kmetija Red Fairytale – rdeča pravljica. V osrčje podeželja slovenske Istre in v naselje, ki je znano tudi po prvi vinski fontani v Sloveniji, se je odpeljala Nadia Petauer.
V iskanju in predstavljanju izstopajočih turističnih kmetij po vsej Sloveniji s tokratnimi naPOTki ne gremo daleč iz prestolnice. Ustavili smo se na Ljubljanskem barju, v Črni vasi. Tam sta pred dobrima dvema desetletjema zgodbo Posestva Trnulja začela Miha Pupis in Urša Kunc. Prvo trajnostno posestvo v Sloveniji, večkrat nagrajeno z mednarodnimi nagradami za kulinariko, trajnost in inovativnost, je obiskala Andreja Čokl.
Tokrat boste spoznali družinsko turistično kmetijo Marof, ki leži na območju Kozjanskega. Poleg vinske kleti in apartmajev, ki se nahajajo v mirnem, naravnem okolju, pritegne pozornost sam prenovljen objekt. Dozidava in obnova gospodarskega poslopja – Marofa, ki je v preteklosti pripadal grajskim gospodom v Kunšperku je potekala v sodelovanju z birojem arhitektov. Kaj pritegne tako domače kot tuje goste?
Tokrat se z naPOTki odpravljamo na skrajni sever države. V Šentjanžu pri Dravogradu zavijemo z glavne poti in se povzpnemo nad omenjeno naselje, na dobrih 500 metrov nadmorske višine. Selovec 14 je naslov, kamor se je odpravila Darja Pograjc in kamor zdaj z naPOTki na Prvem vabi tudi vas: na turistično kmetijo Jeglijenk.
Ena izmed bolj znanih turističnih kmetij v oblini Jezersko, prvi gorniški vasi v Sloveniji, je Šenkova domačija. Pa ne le zaradi turistične ponudbe za pohodnike in ljubitelje gora, ki se, predvsem v poletnih mesecih, odpravijo na okoliške hribe in gore, temveč tudi zaradi same zgodovine te domačije. Že več kot 500 let stoji na tem mestu poslopje, ki se je počasi dograjevalo in večalo, a hiša nekako ostaja ves čas enaka: hiša odprtih vrat.
Če bi obisk na Turistični kmetiji Vimpolšek opisali z dvema besedama, bi to gotovo bili domačnost in povezovanje. Matija Vimpolšek, vodja kmetije in glavni kuhar, namreč verjame, da so to glavne sestavine okusnih jedi. Pri svojem delu se močno povezuje s sosednjimi kmetijami in lokalnimi pridelovalci hrane, obenem pa prisega na kreativnost. Tudi zato v tokratnih naPOTkih izvemo, kaj je to krčut, in kakšnega okusa so oranžkaste kapucinke.
V občini Moravske toplice smo za začetek 18. sezone radijskih reportaž, v kateri trkamo na vrata turističnih kmetij, obiskali majhno podeželsko kmetijo. Posestvo Passero je slabo desetletje znano predvsem po svoji čokoladnici, vendar je tam tradicija turizma prisotna že dlje časa. V njihovi shrambi so gostom – velikokrat tudi tujim – poleg čokolade na voljo prava prekmurska šunka, bučno olje, domači sokovi, marmelade in podobne dobrote.
V zadnji epizodi planinske sezone naPOTkov smo raziskali še en čudovit del Slovenije. Zanj so poleg čudovite narave, številnih hribov in gora, značilni tudi jezero, mohant, kravji bal, dež in še marsikaj. To je Bohinj, ki ga je alpinist, pedagog in naravovarstvenik Jože Mihelič opisal kot eno "najlepših alpskih dolin, pa ne samo v naših slovenskih gorah, ampak v Alpah nasploh." Bohinj pa ni le okolica jezera, temveč vanj sodi celotno povirje Save Bohinjke z vsemi gorami in planinami vred.
Mrežce in Lipanski vrh sta le dva vrhova, do katerih je možen dostop z Blejske koče. Izhodišče tokratnih naPOTkov je bila sicer Medvedova konta, ki je od Blejske koče oddaljena pol ure hoda, pot do koče pa nas vodi po nezahtevnem terenu - prav zato je primerna tudi za manj izkušene in mlajše planince. Roman Tratar, planinski vodnik in avtor knjige Julijske Alpe - Vzhodno od Soče in Pišnice, nas v oddaji popelje do nadmorske višine 1975 metrov, na Lipanski vrh in na Mrežce, ki so lahko odlična planinska destinacija tudi v hladnejših mesecih.
V Slovenskem planinskem muzeju si podajata roki preteklost in sedanjost, predvsem pa je interaktivnost tista, ki obiskovalcu nudi vpogled v bogato slovensko planinsko tradicijo in njen pomen. Stalna razstava je zasnovana kot muzejska pripoved, ki jo doživljamo skozi vzpon na goro. Tokratni naPOTki nas torej peljejo na več ciljev in poti, vse pa se bo dogajalo v Mojstrani. Tam je bila Nadia Petauer.
Vezno planinsko pot 14. divizije so osnovala planinska društva iz celjske regije 9. novembra 1958 na Slemenu. Sestavlja jo 28 etap, z začetkom v Sedlarjevem in zaključkom v Ljubenskih Ravnah. Prehodite jih lahko posamično ali pa povezujete, seveda odvisno od razmer in vaše fizične pripravljenosti. Etapa, ki jo je za Napotke izbral gospod Franci Horvat, avtor vodnika Po poteh XVI. divizije, je primerna za vse starosti in, kot pravi ta vsestranski fotograf, gornik, alpinist, popotnik in pisec knjig, »tudi za telesno manj pripravljene, če se le malce potrudijo«. V prihodnjih minutah vas Mojca Delač vabi, da v nekaj minutah krajevno prepotujemo pot od Smrekovca do Komna, časovno pa kar nekaj desetletij.
Med tem poletjem se v oddaji naPOTki odpravljamo v hribe in gore – in tudi danes se bomo podali na pot. A tokrat ta ne bo tako zahtevna in dolga, Tadeja Bizilj je namreč iskala cilj, ki je primeren za hojo z mlajšimi otroki. Z avtorico knjige Pravljičarije pod Triglavom, publicistko, pravljičarko in prevajalko Kristino Menih, sta se odločili, da obiščeta Zapotoške slapove. Na poti do prvega med njimi je namreč čez strugo Suhega potoka, mimo melišč in čez gozd ob čudovitih pogledih na bližnje hribe pot prijetna za vse družinske člane, tudi tiste najmlajše.
Zaradi njene oblike ji včasih rečejo tudi štajerski Triglav. Seveda ji za to manjka približno dva tisoč višinskih metrov. Je pa kljub svojim le 884 metrom višine del Karavank, in sicer njihov najvzhodnejši izrastek. Donačka gora ima tri vrhove, na najvišjem, srednjem, planinci najdejo tudi žig. Nekoč je tu stala cerkvica, a jo je doletela kruta usoda, del je zajet v legendi o Donački gori. Po lahki označeni poti nas je na vse vrhove te gore nad Rogatcem popeljal vodnik Marjan Bradeško.
V Napotkih, ki so v tej sezoni v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije planinsko obarvani, se tokrat odpravljamo plezat. Slovenske gore poleg več kot 10 tisoč kilometrov označenih planinskih poti ponujajo tudi ogromno število plezalnih smeri. V eno izmed njih vas v tokratni epizodi popelje Aleš Ogrin.
V najnovejši epizodi naPOTkov raziskujemo hribovit svet ob bregovih reke Save. "Po poteh ljudskih pripovedi" je naslov knjige, ki združuje ljudske pripovedi in opise poti, primerne za družine z otroki. Značilnostim in zanimivostim vsake od destinacij so dodani tudi podatki o višinski razliki, zahtevnosti poti in priporočeni opremi. Nekajurni izlet otrokom takoj postane bolj zanimiv, če vanj vpletemo zgodbe z zmaji, vitezi in velikani, pravita avtorici knjige, Dušica Kunaver in Irena Mušič Habjan.
Obdobje rapalske meje spada med temnejša obdobja slovenske zgodovine. V procesu utrjevanja meje sta nastali dve fortifikaciji, na italijanski Alpski zid, na jugoslovanski Rupnikova linija. Pohodi ob utrdbenih sistemih so v tujini prava turistična uspešnica. V zadnjih letih postajajo priljubljeni tudi pri nas. Zato se je tudi odprava NaPOTkov odločila prehoditi en majhen del »meje po razvodnici« Zakaj zgolj en majhen del? Ne samo zaradi julijskega vročinskega vala, ampak tudi zato, ker je bila celotna dolžina rapalske meje 264 kilometrov. Utrdbe, opuščeni železniški predor, bunkerji in temperaturni spust s 35 na 10 stopinj Celzija.
Pot nas bo tokrat popeljala dobro uro iz Ljubljane, mimo Škofje Loke vse do Bevkovega vrha. Ta vrh je namreč točka Slovenske planinske poti in leži med Cerknim in Spodnjo Idrijo. Kaj Slovenska planinska pot sploh je in kakšne posebnosti so na njej, izveste v današnjih Napotkih, ki jih je pripravila Lana Furlan.
2. epizoda 17. sezone naPOTkov nas to nedeljo odpelje na Pokljuko. Tja sta se konec junija v iskanju »šepeta samotnih stezic« odpravili Darja Pograjc in njena sogovornica Jana Remic. Njun cilj je bil sicer neizrazit vrh Galetovec, ki pa lahko - kot boste slišali - odprtim očem in ušesom pohodnika ponudi ogromno.
Začenjamo 17. sezono naPOTkov. V njej vas bomo peljali po planinskih poteh, pripravljali jo bomo namreč v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije in njenimi strokovnjaki, vodniki in inštruktorji. V prvi epizodi, ki jo je pripravila Nataša Rašl, še ne bomo sopihali na višjih nadmorskih višinah, ampak bomo ture samo načrtovali. Vemo, kakšna pot je pred nami, ko si v dolini zavežemo pohodniške čevlje in si na ramena nadenemo nahrbtnik?
Delo solinarja ni enostavno. V najbolj vročih poletni mesecih, ko večina išče senco in osvežitev v vodi, posamezni solinar v povprečju na dan pograbi več kot tono soli. A zdaj še ni čas za žetev, če bo vreme suho, bodo prvi kupčki soli na Sečoveljskih solinah, kjer pridelujejo edino slovensko sol, vidni čez dober teden dni. Piranska sol je kar 3-krat dražja od kakšne uvožene soli na trgovskih policah, razlog za tako ceno pa je postopek pridelave. Ta je ročen in je skoraj poponoma enak že vsaj 700 let. Solinarjev sicer ni dovolj, tisti najbolj zagnani, med njimi tudi naš sogovornik Osman Dedič, pa to delo opravljajo tudi po upokojitvi.
Neveljaven email naslov
