Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V naPOTkih se danes podajamo na 500 m nadmorske višine, v naselje Čolnišče v občini Zagorje ob Savi, ki ima 270 prebivalcev. Od Zagorja je naselje oddaljeno 2 kilometra in pol, v Ljubljani ste v dobre pol ure, sodi pa v krajevno skupnost Kisovec-Loke. In če vsi poznamo Kisovec, saj od tam prihaja naš športni as Primož Rogljič, je za Čolnišče najbrž slišal malokdo. Kako je kraj povezan s čolni in kakšne zgodbe ter znamenitosti skriva?
In kraj, kjer so doma dobri ljudje, pravi Ivan Janez Pavšek, ki nam razkaže zaselke Krbulje, Vrh, Spodnje in Zgornje Čolnišče
V naPOTkih smo se podali na 500 m nadmorske višine, v naselje Čolnišče v občini Zagorje ob Savi, ki ima 270 prebivalcev. Od Zagorja je naselje oddaljeno 2 kilometra in pol, v Ljubljani ste v dobre pol ure, sodi pa v krajevno skupnost Kisovec-Loke. In če vsi poznamo Kisovec, saj od tam prihaja naš športni as Primož Rogljič, je za Čolnišče najbrž slišal malokdo. Kako je kraj povezan s čolni in kakšne zgodbe ter znamenitosti skriva?
Tudi moj vodnik Ivan Janez Pavšek, nekdanji predsednik sveta Krajevne skupnosti Kisovec-Loke, sicer pa eden najbolj aktivnih domačinov v Čolnišču, priznava, da izvora imena kraja ne morejo z zagotovostjo potrditi. Obstaja več razlag:
"Nekateri pravijo, da je ime izpeljanka iz 'čoln išče'. Iz tega izhaja zgodba, da so brodarji ali pa tisti, ki so čoln spravljali sem gor v hrib, iskali čolne. Nekateri pravijo, da je naša dolina - polja in spodnjačolniška kotlina - v obliki čolna in da so po njej imenovali Čolnišče. Legenda pa pravi, da je bila tukaj voda, da je bilo tukaj jezero, po katerem so se peljali s čolni. Ena gospodična je v njem utonila, in ker so jo hoteli najti, so prekopali teren proti Renkam in je ta voda odtekla."
Glede na ime kraja, legende, ki se ga držijo, in cerkev Sv. Miklavža, zavetnika brodarjev, ki stoji sredi vasi, je kar malo čudno, da so imeli prebivalci teh krajev dolgo časa težave z oskrbo vode. Vodovod so dobili šele leta 2005, za kar se je aktivirala vsa skupnost. V kraju, ki so ga v preteklosti zaznamovali rudarstvo, železnica in Sava, večina ljudi pa je imela doma kmetije, je danes urejeno plezališče Čolnišče, v njegovi bližini se skriva pravi kraški biser jama Štangovc (o kateri veliko ve domačin Alojz Klančišar), okoliška narava pa ponuja veliko priložnosti za pohodništvo.
V naPOTkih se danes podajamo na 500 m nadmorske višine, v naselje Čolnišče v občini Zagorje ob Savi, ki ima 270 prebivalcev. Od Zagorja je naselje oddaljeno 2 kilometra in pol, v Ljubljani ste v dobre pol ure, sodi pa v krajevno skupnost Kisovec-Loke. In če vsi poznamo Kisovec, saj od tam prihaja naš športni as Primož Rogljič, je za Čolnišče najbrž slišal malokdo. Kako je kraj povezan s čolni in kakšne zgodbe ter znamenitosti skriva?
In kraj, kjer so doma dobri ljudje, pravi Ivan Janez Pavšek, ki nam razkaže zaselke Krbulje, Vrh, Spodnje in Zgornje Čolnišče
V naPOTkih smo se podali na 500 m nadmorske višine, v naselje Čolnišče v občini Zagorje ob Savi, ki ima 270 prebivalcev. Od Zagorja je naselje oddaljeno 2 kilometra in pol, v Ljubljani ste v dobre pol ure, sodi pa v krajevno skupnost Kisovec-Loke. In če vsi poznamo Kisovec, saj od tam prihaja naš športni as Primož Rogljič, je za Čolnišče najbrž slišal malokdo. Kako je kraj povezan s čolni in kakšne zgodbe ter znamenitosti skriva?
Tudi moj vodnik Ivan Janez Pavšek, nekdanji predsednik sveta Krajevne skupnosti Kisovec-Loke, sicer pa eden najbolj aktivnih domačinov v Čolnišču, priznava, da izvora imena kraja ne morejo z zagotovostjo potrditi. Obstaja več razlag:
"Nekateri pravijo, da je ime izpeljanka iz 'čoln išče'. Iz tega izhaja zgodba, da so brodarji ali pa tisti, ki so čoln spravljali sem gor v hrib, iskali čolne. Nekateri pravijo, da je naša dolina - polja in spodnjačolniška kotlina - v obliki čolna in da so po njej imenovali Čolnišče. Legenda pa pravi, da je bila tukaj voda, da je bilo tukaj jezero, po katerem so se peljali s čolni. Ena gospodična je v njem utonila, in ker so jo hoteli najti, so prekopali teren proti Renkam in je ta voda odtekla."
Glede na ime kraja, legende, ki se ga držijo, in cerkev Sv. Miklavža, zavetnika brodarjev, ki stoji sredi vasi, je kar malo čudno, da so imeli prebivalci teh krajev dolgo časa težave z oskrbo vode. Vodovod so dobili šele leta 2005, za kar se je aktivirala vsa skupnost. V kraju, ki so ga v preteklosti zaznamovali rudarstvo, železnica in Sava, večina ljudi pa je imela doma kmetije, je danes urejeno plezališče Čolnišče, v njegovi bližini se skriva pravi kraški biser jama Štangovc (o kateri veliko ve domačin Alojz Klančišar), okoliška narava pa ponuja veliko priložnosti za pohodništvo.
Občina, v katero se odpravljamo tokrat, je Občina Kostel, ki je del jugovzhodne statistične regije. Leži med občinama Kočevje in Osilnica, ob mejni reki Kolpi in po površini meri 56 km2. Sedež občine je v vasi Vas. Po podatkih statističnega urada iz leta 2018 je imela občina Kostel približno 650 prebivalcev. Kostel ima 54 vasi in 16 zaselkov, nima trgovine, gostilne ali stalnega zdravnika, ima pa zakladnico geografskih značilnosti, zgodovinskega dogajanja in naravnih ter kulturnih bogastev. Z radijskim mikrofonom se je na pot po napotke tja odpravila Mojca Delač.
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko! Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
V naPOTkih smo prišli do črke I in po površini druge največje slovenske občine. Prečkamo jo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1.800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Ostale lepote in zaklade občine Ilirska Bistrica je odkrivala ekipa Prvega in kmalu ugotovila, da sta en dan in ena oddaja premalo za raziskovanje tega območja, ki leži na meji med Notranjsko in Primorsko.
Danes gremo v Pomursko statistično regijo, ki jo sestavlja 27 občin. Med njimi so na primer tudi Apače, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Zdaj pa gremo na skrajni severovzhod države – v občino, ki jo z zahodne strani objema občina Šalovci, z vzhodne pa državna meja z Madžarsko. Občina, ki jo je obiskala Darja Pograjc, ima dobrih 18 kvadratnih kilometrov površine, okoli 370 prebivalcev in zgolj dve naselji: Krplivnik in Hodoš.
Nadpovprečno veliko avtov (631 na 1000 prebivalcev) in eden največjih selitvenih prirastov v naši državi. Tako so nam Divačo ob začetku 2. serije naših naPOTkov predstavili na statističnem uradu. Če govorimo o presežkih, pa v tej občini nikakor ne moremo mimo kraških jam. V Divači na primer leži ena najdaljših slovenskih jam – 20 kilometrov dolga Kačna jama, v katero se jamarji spustijo skozi 180 metrov globoko vhodno brezno. To seveda pomeni, da ni dostopna vsakomur; so pa vsakomur dostopne točke, ki jih je obiskala Andreja Gradišar. Pelje nas na Krasoslovno naravoslovno učno pot, odkrivanje druge dimenzije v Divaški jami in druženje z filmskimi zvezdami v Muzeju slovenskih filmskih igralcev.
Velik del občine, ki jo predstavljamo danes, leži v Triglavskem narodnem parku, in to dejstvo zelo verjetno zaznamuje tudi naslednje podatke – po površini se občina uvršča na 4. mesto, po številu prebivalcev pa šele na 152. mesto. V povprečju v občini Bovec na kvadratnem kilometru živi le 8 prebivalcev. Spoznali smo, katera je skrivna sestavina bovških krafov, obiskali sirarno, kjer pridelujejo bovški sir s certifikatom, v kaverni spoznavali življenje vojakov med fronto in na koncu še uživali v čudoviti naravi Lepene, kjer je Šunikov vodni gaj.
Tokrat se v Napotkih odpravljamo v občino Gorje! Kraj z imenom Gorje sicer ne obstaja, obstajata pa Spodnje in Zgornje Gorje. Četudi po številu prebivalcev sodi med manjše slovenske občine, po površini in po naravnih lepotah gotovo ne. Prvič so bile Gorje omenjene že leta 1173, slovijo pa po bogati fužinarsko-kovaški tradiciji in zvončarstvu. Ena največjih in najbolj poznanih naravnih znamenitosti v gorjanski občini je nedvomno med Hom in Boršt vrezana Soteska Vintgar. A o njej v tokratnih Napotkih ne bomo. Raje se posvetimo manj poznanim kulturnim, zgodovinskim in naravnim znamenitostim gorjanskega. Na pot sta se podala Katja Krajnc in Peter Močnik.
Tokrat se podajamo na območje, ki bi ga lahko opisali kot »razgibano primorsko zavetje na robu Alp« – tako so zapisali na uradni spletni strani občine Cerkno, ki je del goriške statistične regije. Po površini Cerkno sodi med 50 največjih slovenskih občin, meri 132 kvadratnih kilometrov, glede na število prebivalcev pa se z nekaj manj kot 4.600 prebivalci uvršča v zlato sredino med 212imi slovenskimi občinami. A bolj kot številke nas zanima, kaj vse je v Cerknem moč videti in doživeti, pa tudi, kako na te kraje gledajo domačini.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Na zahodu občina Šentilj, na jugozahodu Sveta Ana, na vzhodu Gornja Radgona, na severu reka Mura in meja z Avstrijo. Nataša Rašl je v Apačah obiskala lokalno gospodinjo z uspešno zgodbo na kmetiji, znanega slovenskega vinarja, ki spretno izkorišča dejstvo, da kraji ležijo med obronki Slovenskih goric, in lokalnega posebneža v najboljšem možnem smislu, zaradi katerega ima občina pomembno turistično točko.
12 tednov je minilo, kot bi mignili, v tem času smo v 12 statističnih regijah izbrskali edinstvene, turistično manj poznane, zabavne – in še bi lahko naštevali – znamenitosti in doživetja, ki jih ponuja naša država ter jih zbrali v rubriki 'naPOTki'. Zaradi znanih okoliščin je seveda raziskovanje različnih kotičkov Slovenija morda bolj v ospredju, kot bi bilo sicer. Prav vse reportaže lahko poslušate kadarkoli in kjerkoli, če se naročite na podkast naPOTki, kjer vam bomo že prihodnji teden ponujali novo serijo oddaj, in sicer gredo naPOTki na Prvem po občinah z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer po abecedi od A do Ž. Začnemo z Apačami.
Na Prvem smo v nedeljskem jutri smo za vas prevozili in prečesali še zadnjo od 12 regij, ki smo vam jih predstavili to poletje. Končujemo kar v glavi naše »kokoške«, v pomurski regiji, ki je naša najbolj severovzhodna in najbolj ravninska statistična regija. Da so razmere ugodne predvsem za kmetijstvo, poskrbijo rodovitna prst, celinsko podnebje in seveda prej omenjen raven svet. Tina Lamovšek je sicer raziskala, če se lahko tako izrazimo, njeno živalsko, kulinarično in vodno plat: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero in vanilija v podjetju Ocean Orchids.
Odločitev, kam se odpraviti na Gorenjskem, je bila zato težka, a izognili smo se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavili v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike.
V deseti od dvanajstih reportaž naPOTki bomo spoznavali Savinjsko regijo, ki je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije; na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Andreja Gradišar je regijo začela raziskovati v Zidanem Mostu, kjer se je čez Savo, da bi prišla do Savinje, odpravila s cicko. Grajska gospa ji je družbo delala na gradu Žovnek. Bila je v najvišji slovenski jami, ki je dostopna turistom – Snežni jami. Povzpela se je na skalni samotar Igla in v Logarski dolini iskala izvir reke Savinje.
Z 9. reportažo po vrsti od skupno 12 vam že vse poletje v nedeljskem jutru dajemo ideje za izlete v rubriki 'naPOTki'. Tokrat smo se odpravili v jugovzhodno regijo, ki je po površini naša največja. V enoto povezuje štiri pokrajine: deželo suhe robe, deželo kočevskega medveda, deželo cvička in deželo zelenega Jurija. Tina Lamovšek se je v ta del naše države odpravila predvsem po osvežitev, posladek in da poteši svojo radovednost. Šla je spoznavat črno človeško ribico, se ohladit na sprehodu ob reki Krupi in v skrivnostnem bunkerju Škrilj, na koncu pa vedno pride sladica – na mizi so se znašli mirnopeški štruklji. Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
12 poletnih nedelj, 12 reportaž, 12 statističnih regij Slovenije. Osma po vrsti bo na sporedu danes – Darja Pograjc se je odpravila v najmanjšo, tako po površini kot po številu prebivalcev. Podcenjeni grdi raček slovenskega turizma bi lahko poimenovali zasavsko regijo, vsaj glede na podatke o obiskanosti. Tam je namreč najmanj gneče; lani jo je obiskalo zgolj 1.400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko. Ampak kot uči pravljica o grdem račku, je drugačnost tudi priložnost. Gremo na virtualni ogled rudnika, odkrivat življenje v rudarski koloniji, iskat skrivni grajski rov, raziskovat slovenski Miramar in pripravit krumpantoč!
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v regiji, ki jo v naPOTkih predstavljamo danes. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje. Primorsko-notranjsko regijo v reportaži spoznamo prek znamenitosti druge največje slovenske občine, tj. občina Ilirska Bistrica, in skozi zgodbe iz Babnega Polja, ki ga največkrat omenjamo v povezavi s temperaturnimi rekordi pod ničlo. A kaj poleg nizkih temperatur še ponuja »slovenska Sibirija«? In kaj je poleg presihajočih jezer in svetovno znanih podzemnih jam še značilnost Primorsko-notranjske regije?
Nataša Rašl je v Posavski statistični regiji obiskala skrite – slabo poznane – slapove na Bohorju v bližini Brestanice, ob ribnikih Mačkovci je z lokalnim ribičem lovila ribe, na Raki se je okrepčala s pogačo, na kateri je obvezna sestavina lokalna raška čebula, sprehodila se je tudi čez Krakovski gozd in med odganjanjem komarjev izvedela, da v njem živijo tudi številne ogrožene vrste hroščev, rib, dvoživk, bobra in ptic. V Ajdovski jami blizu Leskovca pri Krškem pa je v temi prisluhnila številnim netopirjem, ki si v poletnih mesecih jamo vzamejo ˝za svojo.˝
Če boste v vročih poletnih dneh iskali osvežitev, vam v tokratnih NaPOTkih ponujamo nekaj zamisli za »hlajenje« v goriški statistični regiji: stare obokane vinske kleti in pot divjih užitnih rastlin v Vipavski dolini, grobnico Burbonov in starodavno knjižnico na Kostanjevici v Novi Gorici ter sprehod skozi gozd oz. Park Pečno v Kanalu ob Soči, poln nenavadnih skulptur in umetniških instalacij.
Koroško statistično regijo tvori 12 občin v treh rečnih dolinah: Dravski, Mežiški in Mislinjski. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo leta 2017 na Koroškem ustvarjenih samo en odstotek od vseh slovenskih turističnih nočitev. Zaščitni znak Koroške je 2126m visoka gora Peca, pod katero naj bi po legendi v votlini spal dobri kralj Matjaž s svojo vojsko in čakal, da se bo prebudil, ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli mize. So se pa že pred njim prebudili mnogi koroški turistični ponudniki, in če k temu dodamo izjemno zgodovino, številne naravne in kulturne znamenitosti, prijazne ljudi in koroško košto, je razlogov za obisk več kot dovolj. Odkrivanja Koroške se je lotil tudi Bojan Leskovec.
Neveljaven email naslov
