Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Viadukt Črni Kal predstavlja največji in najdaljši premostitveni objekt na slovenskih cestah. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Sicer pa je bil viadukt prvič v celoti povezan že pet mesecev prej, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji. Podrobneje v oddaji Napotki, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Viadukt je bil prvič v celoti povezan že pet mesecev pred uradnim odprtjem, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji
Viadukt Črni Kal predstavlja največji in najdaljši premostitveni objekt na slovenskih cestah. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Sicer pa je bil viadukt prvič v celoti povezan že pet mesecev prej, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji.
Marjan Pipenbaher je eden najbolj priznanih evropskih graditeljev in projektantov mostov. Je avtor in odgovorni projektant več kot 200 mostov doma in po svetu. Med njimi najdemo tudi največjega v Sloveniji, viadukt Črni Kal.
"Vedno se mi milo stori pri duši in imam ga zelo rad. Vedno, ko se peljem iz Kopra, grem po stari cesti in ga malo od spodaj pogledam. To lepo linijo, cesta je v radiju, stebri imajo mehko linijo ženskega boka in vse to daje temu viaduktu dinamičnost."
V viadukt je bilo vgrajenih 50.000 kubičnih metrov betona, več kot 1000 ton kablov za prednapenjanje in okoli 8000 ton armaturnega jekla. Najvišji steber skupaj z voziščno konstrukcijo meri 95 metrov. Gre za najdaljši premostitveni objekt na avtocesti A1.
"Gre za dolinski viadukt, kar vključuje zahtevno temeljenje, prostokonzolno gradnjo in betonski most. In viadukt Črni Kal je tudi pri močnih vetrovih na miru."
Vprašanje burje je bilo vse od začetka projekta uganka tudi za domačine, ki so z zanimanjem spremljali graditev pred več kot 17 leti. Med njimi je bil tudi domačin iz Ospa Dario Lazar.
"Strokovnjak iz bližnje vasi je preučeval nastajanje sunkov burje. Zgoraj v okolici viadukta nastanejo sunki burje z močjo čez 200 km/h. Tako smo vsi pomislili, kako bo, ko bo zgrajen viadukt. Bo premikalo avtomobile? Ampak ko si na viaduktu v največji burji, ne dobiš občutka, da sploh je burja."
Soproga Lilijana Lazar poudarja, da je viadukt prinesel veliko dobrega za lokalno prebivalstvo. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Tik pred otvoritvijo pa se je zapletlo.
"Na dan otvoritve je prišlo obvestilo, da je v okolici nameščena bomba. Kot kaže, so bili nekateri jezni, ker so se bali, da bo ob odprtju ceste preveč hrupa. Dejstvo je, da še zdaj čutijo ta hrup."
Trenutno sta na tem področju v teku projekt Drugi tir in tudi graditev dveh železniških viaduktov, pri katerem prav tako sodeluje inženir Marjan Pipenbaher.
"Ta dva viadukta bosta šla do 60 metrov čez dolino pod trenutnim viaduktom. Jaz pravim, da je obstoječi viadukt oče, prihajajoča dva pa sta sinova, ki mu morata biti podrejena."
Že poldrugo leto v rubriki naPOTki spodbujamo poslušalke in poslušalce, naj odkrivajo (ne)znane kotičke Slovenije. S tem se pridružujemo vseslovenski nacionalni kampanji Zdaj je čas. Moja Slovenija.
NaPOTki pa tudi v peti sezoni v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo podarjajo tedenske nagrade I feel Slovenia, s katerimi si prislužite možnost za žrebanje glavne nagrade: brezplačna nočitev z zajtrkom za dve osebi v Hotelu Lev v obliki darilnega bona z veljavnostjo do 31. 3. 2022. Za domače goste so v hotelu skupine Union Hotels Collection pripravili posebne paketne ponudbe, za katere lahko koristijo tudi turistične bone.
Viadukt Črni Kal predstavlja največji in najdaljši premostitveni objekt na slovenskih cestah. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Sicer pa je bil viadukt prvič v celoti povezan že pet mesecev prej, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji. Podrobneje v oddaji Napotki, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Viadukt je bil prvič v celoti povezan že pet mesecev pred uradnim odprtjem, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji
Viadukt Črni Kal predstavlja največji in najdaljši premostitveni objekt na slovenskih cestah. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Sicer pa je bil viadukt prvič v celoti povezan že pet mesecev prej, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji.
Marjan Pipenbaher je eden najbolj priznanih evropskih graditeljev in projektantov mostov. Je avtor in odgovorni projektant več kot 200 mostov doma in po svetu. Med njimi najdemo tudi največjega v Sloveniji, viadukt Črni Kal.
"Vedno se mi milo stori pri duši in imam ga zelo rad. Vedno, ko se peljem iz Kopra, grem po stari cesti in ga malo od spodaj pogledam. To lepo linijo, cesta je v radiju, stebri imajo mehko linijo ženskega boka in vse to daje temu viaduktu dinamičnost."
V viadukt je bilo vgrajenih 50.000 kubičnih metrov betona, več kot 1000 ton kablov za prednapenjanje in okoli 8000 ton armaturnega jekla. Najvišji steber skupaj z voziščno konstrukcijo meri 95 metrov. Gre za najdaljši premostitveni objekt na avtocesti A1.
"Gre za dolinski viadukt, kar vključuje zahtevno temeljenje, prostokonzolno gradnjo in betonski most. In viadukt Črni Kal je tudi pri močnih vetrovih na miru."
Vprašanje burje je bilo vse od začetka projekta uganka tudi za domačine, ki so z zanimanjem spremljali graditev pred več kot 17 leti. Med njimi je bil tudi domačin iz Ospa Dario Lazar.
"Strokovnjak iz bližnje vasi je preučeval nastajanje sunkov burje. Zgoraj v okolici viadukta nastanejo sunki burje z močjo čez 200 km/h. Tako smo vsi pomislili, kako bo, ko bo zgrajen viadukt. Bo premikalo avtomobile? Ampak ko si na viaduktu v največji burji, ne dobiš občutka, da sploh je burja."
Soproga Lilijana Lazar poudarja, da je viadukt prinesel veliko dobrega za lokalno prebivalstvo. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Tik pred otvoritvijo pa se je zapletlo.
"Na dan otvoritve je prišlo obvestilo, da je v okolici nameščena bomba. Kot kaže, so bili nekateri jezni, ker so se bali, da bo ob odprtju ceste preveč hrupa. Dejstvo je, da še zdaj čutijo ta hrup."
Trenutno sta na tem področju v teku projekt Drugi tir in tudi graditev dveh železniških viaduktov, pri katerem prav tako sodeluje inženir Marjan Pipenbaher.
"Ta dva viadukta bosta šla do 60 metrov čez dolino pod trenutnim viaduktom. Jaz pravim, da je obstoječi viadukt oče, prihajajoča dva pa sta sinova, ki mu morata biti podrejena."
Že poldrugo leto v rubriki naPOTki spodbujamo poslušalke in poslušalce, naj odkrivajo (ne)znane kotičke Slovenije. S tem se pridružujemo vseslovenski nacionalni kampanji Zdaj je čas. Moja Slovenija.
NaPOTki pa tudi v peti sezoni v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo podarjajo tedenske nagrade I feel Slovenia, s katerimi si prislužite možnost za žrebanje glavne nagrade: brezplačna nočitev z zajtrkom za dve osebi v Hotelu Lev v obliki darilnega bona z veljavnostjo do 31. 3. 2022. Za domače goste so v hotelu skupine Union Hotels Collection pripravili posebne paketne ponudbe, za katere lahko koristijo tudi turistične bone.
Najmanjša slovenska statistična regija je Zasavje, ki obsega 4 občine oz. 4 grbe, med katerimi večina vsebuje vsaj en element rudarske tradicije. Hrast v grbu občine Hrastnik stoji na črni zemlji, med štirimi polji v grbu občine Zagorje ob Savi je eno obarvano črno, občina Trbovlje pa ima v grbu črn rudarski voziček s premogom. Darja Pograjc je podrobneje raziskala prav slednjega in pa litijskega, ki od omenjenih nekoliko izstopa.
Od arheološko in zgodovinsko zelo dobro dokumentiranega in relativno preprostega grba občine Brežice še iz 16. stoletja, do razgibanega sevniškega grba, ki je predvsem v zadnjih desetletjih doživel prenovo, ter nazadnje grba občine Bistrica ob Sotli, ki je samostojna šele dobrih 20 let, in je nastal po ideji enega samega človeka ... Sogovorniki: avtor grba občine Bistrica ob Sotli in kipar Franci Černelč, Mihaela Kovačič, zgodovinarka v Posavskem muzeju Brežice, ter akademski slikar in profesor likovnega pouka na brežiški gimnaziji Alojz Konec, ki je zasnoval celostno grafično podobo Občine Sevnica.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Za tokratne naPOTke smo odšli na Lopato. In to ne tisto Lopato pri Celju ob avtocestnem postajališču, ampak v prav majhno vas pri Hinjah kakšnih 15minut vožnje od Žužemberka, na drugi strani reke Krke. Kraj, ki je v dokumentih prvič omenjen na začetku 15. stoletja, ime pa je dobil po svoji obliki, krasi izjemno lepa in restavrirana cerkev Sv. Neže, zgrajena v 13. stoletju. Že zgodovinsko precej revno območje, kjer zemlja ni zelo dobra za kmetovanje, pa je tudi polno zgodb iz polpretekle zgodovine. Po Lopati smo potovali s pomočjo dolgoletne ravnateljice Osnovne šole Žužemberk Jelke Mrvar, ki se veliko ukvarja s popularizacijo Suhe krajine, in pa s pomočjo Lopatčanke Irene Špiler, ki nam je prijazno razkazala vas, seznanila pa nas je tudi z zakoncema Slavkom in Marijo Robida, ki sta z nami podelila nekaj spominov na to, kako so v Lopati živeli med in po drugi svetovni vojni. Reportažo je pripravila Alja Zore. foto: Lopata, Irena Špiler
Znano je, da začetki gradiča mala Vas segajo v leto 1471 in da se je območje današnje vasi Luža imenovalo Grajske Lokve. Vas je svoje ime dobila po naravni luži, ki je bila po premeru velika od 30 do 35 m in globoka okoli 3,5 m. Po sredini je bila pregrajena s skalo na dva dela. Voda se je v njo zlivala ob padavinah po površini, nekaj vode pa je prišlo tudi izpod skal na dnu luže. Po obilnejšem deževju je iz nje voda lahko tekla še 14 dni. Znano je tudi, da je bila ob največji luži najprej pastirska koča. Danes je v vasi Luža 18 naseljenih hiš, vas šteje nekaj več kot 60 prebivalcev, dve družini pa se še vedno preživljata s kmetijstvom. Skozi vas poteka tudi več pohodnih poti, obdajajo pa jo čudoviti razgledi.
V Napotkih se tokrat odpravljamo na Mrzlico, ki že s svojim imenom nakazuje na to, kako mrzlo je lahko tam. Čeprav gre za sredogorski vrh, ki je del Zasavskega hribovja, tam plazovi in zameti snega, sicer bolj značilni za visokogorje, niso nič nenavadnega. In kot taka je pričakala tudi Aleša Ogrina.
V Napotkih se tokrat odpravljamo na Mrzlico, ki že s svojim imenom nakazuje na to, kako mrzlo je lahko tam. Čeprav gre za sredogorski vrh, ki je del Zasavskega hribovja, tam plazovi in zameti snega, sicer bolj značilni za visokogorje, niso nič nenavadnega. In kot taka je pričakala tudi Aleša Ogrina.
Čeprav okrog nas snega ni več veliko, pa ga bomo vseeno nekaj prinesli v naPOTke. To sezono smo odeli v zimska imena. Za tokratno oddajo je Tina Lamovšek odšla proti Snežniku. foto: Mario Žnidaršič (z dovoljenjem TIC Snežnik)
Marsikje smo že bili, ampak v Brlogu in v Kotlu pa še ne. Ob številnih križih in težavah, kako bi prišel tja, se je avtor tokratnih NaPotkov Jure K. Čokl spomnil Ščurkov, kjer smo v NaPotkih že bili. In če je Danijela Gruden, predsednica Turističnega društva Turjak vedela za Ščurke, je pomislil, bo vedela tudi za Brlog in Kotel. Res je bilo tako in kmalu sta se odpeljala proti Brlogu in nato še v Kotel. »Kaj pa, če se izgubiva?« Pomislek, ki je bil več kot na mestu. Zakaj? Zato, ker vam v tem primeru ne bi mogel pomagati niti sistem za satelitsko navigacijo.
Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.
Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.
Leksikon slovenskih krajevnih imen pravi, da imamo v Sloveniji vsaj 7 krajev z imenom Podpeč. Darja Pograjc se je odpravila v Podpeč, ki se nahaja v občini Brezovica, in pri domačinih preverila, kaj je treba o tem kraju vedeti in česa ne smete izpustiti, če se tja odpravite na izlet. V tretjih zimskih Napotkih razkrije tudi, da se boste domačinom zamerili, če se boste odpravili do »Podpeškega jezera«. Raje recite, da greste do »jezera pri Podpeči«. Tako se boste izmuznili marsikateri dvignjeni obrvi ali namrščenemu pogledu. V Napotkih izveste, zakaj.
Od vseh okoliških zaselkov je prav Mrzla Planina v občini Sevnica, ki obsega približno 6,7 km2 površine, najbolj razpotegnjena, razgibana in redko poseljena. Na kvadratnem kilometru živi približno 17 prebivalcev. Blizu je Bohor – najbolj priljubljena izletniška točka Posavskega hribovja, zato ravno čez Mrzlo Planino na vzhodni strani tega pogorja poteka več pohodniških poti.
V hribovju, ki se med Idrijo in Žirmi vleče od Cerknega proti Logatcu, poteka razvodje med Idrijco in Poljansko Soro, torej med Jadranskim in Črnim morjem. Križišče cest z gorenjske in primorske strani je Ledinsko razpotje – od tam pa v Ledine pelje le dva kilometra dolga cesta. Z malo besedne igre in domišljije so Ledine legitimen kandidat naše zimske edicije naPOTkov. Čeprav gre za ime, s katerim opisujemo neobdelano zemljo, se v njem skriva beseda »led«, tri kilometre stran in nekaj metrov višje pa leži tudi Mrzli Vrh. Več kot dovolj razlogov, da se odpravimo na pot …
V tokratnih naPOTkih se bomo odpravili v kraj, kjer se domačini radi pošalijo, da imajo - tako kot Ljubljančani - tudi oni Tromostovje. V Solkanu se čez Sočo namreč pnejo trije mostovi: brv, ki po dolgem času ponovno povezuje Slovenijo in Italijo, cestni most čez Sočo iz leta 1985 in seveda svetovno znan železniški kamniti most čez Sočo. In prav slednjega bomo spoznali v prihodnjih minutah, saj je to železniški most z največjim kamnitim lokom na svetu. Čeprav gre za gospodarski objekt, po katerem še danes peljejo vlaki, pa mu nihče že od samega začetka ne more oporekati tudi arhitektonske in estetske vrednosti.
Čez Sočo se v Solkanu ne pne le kamniti železniški most z največjim kamnitim lokom na vsetu. Najprej je slovensko in italijansko deželo povezovala brv čez reko Sočo. O tem prvem mostu, ki zdaj ponovno povezuje oba bregova reke (le za pešče, kmalu tudi za kolesarje), sta več povedala Brane Belingar in Andrej Černe.
Svoje spomine na dogajanje ob in na kamnitem Solkanskem mostu iz časov med in po drugi svetovni vojni je z nami delil Andrej Černe.
Na Ptuju preko Drave mostovi neprekinjeno stojijo že 2000 let vse od časa Rimljanov. Trenutno v mesto vodijo štirje mostovi. Dva cestna, most za pešce in kolesarje ter železniški most. Prav vsak med njimi ima zanimivo zgodbo/zgodovino, ki jo je mogoče najti tudi na spletnem portalu slovenskih knjižnic Kamra z naslovom Drobci iz življenja ptujskih mostov. Njihovo zgodovino je odkrivala Gabrijela Milošič.
Z NaPOTki bomo danes odkrivali sledove slovenske vinske tradicije tam, kjer jih morda sploh ne bi pričakovali. Ali verjamete, da so nekoč vinsko trto gojili nad meglami slabih 3 km oddaljenega ljubljanskega barja? Vas Vino je dandanes naselje, ki ga tvori 52 stanovanjskih hiš in leži v severnem delu Turjaške pokrajine, na strmem zahodnem pobočju Vinjega hriba, ki se vzpenja zahodno nad Grosupeljsko kotlino. Zakaj so kraj nekoč imenovali Weingarten in pozneje Weindorff? So grofje Turjaški v Vino nekoč res imeli kamnito vinsko klet? Katere sorte so pridelovali in kaj danes ponujajo vaške brajde častitljive starosti? Ob raziskovanju vinske preteklosti, pa so NaPOTki odkrili še zanimivo stavbarsko dediščino, imeniten sakralni spomenik in izvedeli za legendo o zlatem teletu. Na Vino se je odpravil Bojan Leskovec.
Neveljaven email naslov
