Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.

Ena od kočav(ar)skih vasi na Kočevskem, kjer danes živi manj kot 70 prebivalcev

Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Morali so izsekati gozd in od tod tudi razlaga uradnega nemškega imena vasi: Langenton (bie der langen Thonen), pove ljubiteljski zgodovinar in turistični vodnik za Kočevsko Miha Petrovič:

"To bi pomenilo pri dolgih jelkah. Verjetno je šlo za to, da so prvi naseljenci izsekali star jelov gozd. Slovensko ime Smuka pa po Franu Ramovšu izhaja iz lege te vasi. Če pogledamo naokrog, vidimo, da je dejansko vas postavljena na nagnjenem, padajočem terenu. In tak nagnjen padajoč teren imenujejo smuka. Tudi Kočevski Nemci so narečno uporabljali besedo Zmug." 

Preteklost območja, ki sta ga močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno, se obiskovalcu težko razkrije sama, zato so nam pri tem poleg Mihe Petroviča pomagali še direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje Vesna Jerbič Perko, domačinka Jožica Papež in Anton Novak iz Ekološke kmetije Avark.